Pomen nagrade

Lajki in čestitke. Da, vesela sem, da sem dobila nagrado in sicer bila kar četrta in ja. Moje misli zadnjih dni so bile zelo zanimive. Po eni strani sem želela biti med prvimi tremi, ker je to idealna priložnost za napredek, dobra reklama. Po drugi strani pa sem se ravno tega bala. Novinarji, izpostavljenost. Življenje mi je prineslo čudovito rešitev. Že pred časom sem gledala prostor, ki bi ga najela v inkubatorju. Bil mi je všeč, tista neka energija v njem, ne znam opisati. Žal si ga ne morem privoščiti. Ampak kot sem rekla, mi je življenje prineslo rešitev, nisem bila med prvimi tremi, bila sem četrta in dobila sem nagrado, brezplačni najem prostora. Čudovito.

Ko so me poklicali, da sem nagrajenka, sem odprla oči in usta. Totalni šok. In ne, nič nisem vedela, nič pričakovala. Da, želela sem si, ampak kaj ko ni bilo v mojih rokah. Spomnim se, da sem na poti na oder ali iz njega razmišljala, to je to, ne morem dobiti "finančne" nagrade. Ampak če pogledam je to kar sem dobila to. Na odru me je pričakal podeljevalec, župan mesta Postojna. Podala sva si roke in potem sem mislila, da mi bo da mapo v kateri je imel stvari, ampak ne. Odmaknil jo je. Potem, ko je aplavz prenehal, je rekel, da je vesel, da Slaščice ostanejo v Postojni. Lep kompliment. No, to pa je vse, kar sem si zapomnila. Namreč, ko sem gledala fotografije se nekaterih detajlov sploh ne spomnim.

Nato so podelili še druge nagrade zmagovalcem in tistim, ki so sedeli v bližini mene sem seveda čestitala. Nato je sledila glasba v prostoru in poplav solz na mojem obrazu. Nisem jih zmogla ustaviti. Samo tekle so in tekle. Šele papirnat robček jih je toliko ustavil, da sem lahko ob koncu glasbe bila pripravljena na fotografiranje in čestitke. In ko so mi ljudje čestitali je v moji glavi začel govoriti en glasek. Zakaj mi sploh čestitajo, saj sem šele četrta? Torej zakaj mora um pokvariti vso to situacijo uživanja v trenutku, ko sem bila resnično presrečna nad uspehom.

Vendar uspeh ni samo to. To je moj večji uspeh, uspeh nad bojem nad seboj. Začelo se je kot večina ve 4 leta in pol nazaj. Vrgli iz faxa, potem kolaps in padec. Sledil je nov šok in sicer 3,5 leta nazaj, smrt dveh bližnjih ljudi v manj kot dveh mesecih, ter meseci in leta žalovanja. Nisem zmogla biti potrta, začela sem delati na sebi, vendar veliko, veliko premalo. Nisem videla nič pozitivnega, nič kar bi mi pomagalo živeti. Trudila sem se s podjetjem. Nikamor ni šlo. In potem, čez 10 dni ponoven šok, še ena smrt bližnjega. Ponovno žalovanje, padec, depresija. Ni šlo več naprej. Septembra lani sem doživela popolno dno. Želja po smrti, po temi, nisem želela ničesar več ne videti ne slišati. Ko sem to povedala neki osebi se je vse spremenilo. Tisto, kar me je držalo nad vodo mi je bilo odvzeto, to je skupina, zaradi katere se mi je stanje vsaj malo izboljšalo. Dobila sem pogoj. Obisk psihiatra, ki ti da potrdilo, da si sposobna prevzemati nase svoje odločitve. In tako mi tolikokrat svetovan že v preteklosti obisk psihiatra ni ušel. Seveda takoj je bil, da ne bo dala podpisa. Ne še. Potem seveda tablete, ter navodila, kako spremeniti svoje življenje na bolje. Tablet se nisem dotaknila. Delala pa sem vse drugo, samo da se mi je stanje izboljšalo. In na dan prvega pitcha, govora pred komisijo na inkubatorju sem dobila tako težko pričakovani podpis. Povedala sem ji za prijavo, da sem živčna zaradi govora, vse. Sedaj sem tu kjer sem.