Moja "objekt"

Ko gledam po socialnih omrežjih vidim, da veliko moških zanimajo gole ženske in v ženski vidijo samo objekt, ne človeka, še manj partnerice.

Potem gledam garaže in mehanične delavnice, kjer prevladujejo ponovno koledarji z golimi ženskami. Če bi pa jaz gledala za moškimi, bi bila itak kurba. Popolnoma goli moški na koledarju. Kaj je to? Saj to ne obstaja. A je moškim tako težko pokazati tisti izrastek med nogami? Itak pa nekateri mislijo, da če si slikajo oneta, penis, organ, princesko sofijo, ali karkoli mu že rečete, da bomo ženske popadale dol od navdušenja. Jok brate, odpade. Prosim ne delajte več mi tega, da ne kozlam. Ne bat, v živo je to čisto drugače, ko ga lahko primeš v roko.
Vendar če moški oz to ni moški, ampak osebek poln hormonov pada na dekolte, prsi, da kaj drugega niti ne omenim, potem ne vem kaj naj z njim. Samo da vidi prsi in malo gole kože in že mu izrastek med nogami tako nabrekne, da je jasno vidno vsem, če le se oči ustavijo na tistem predelu.
In nenazadnje prsi, ki jih imamo tako ženske, kot moški. In ja, tudi moški imate bradavičke. Ampak ker imamo ženske tam malo več maščobe in žlez, jih imamo večje. Aja, prsi v resnici, dragi moški, niso namenjene gledanju, buljenju vanje in zadovoljevanju vaših potreb, ampak ko in če imamo otroka je to del telesa, kjer dobi prvo hrano za preživetje, mleko. Zato dragi moški, ne se zgražat, če ženske dojijo v javnosti.
Gremo dalje. V naslovu sem napisala Moja "objekt". Da, moški, no tudi ženske si govorimo, moj sonček, angelček, bombonček, pač ni pomembno. Vendar večina moških še vedno misli, da je nekaj več, ker je moški in bla bla bla. Ok, poglejmo drugače. Ti moški, baje, jaz ženska. Dajva najti kaj imava skupnega. Oba imava telo, roke in noge, glavo, lase, obraz, oči, nos, usta, ušesa, imava rit, oba lulava, kakava, se premikava in prehranjujeva. Oba sva nastala na enak način, s srečanjem moške in ženske spolne celice. Oba sva se rodila ali naravno, ali s pomočjo zdravnikov, bila sva gola in bosa.
In takoj na začetku so nama pogledali med noge in nama rekli, tvoja barva je modra, ker imaš izrastek, tvoja pa roza, ker ga nimaš. Potem so naju starši vzgajali, prav tako vzojitelji in učitelji in okolje, kaj smemo delati in kaj ne na podlagi barve določene pri rojstvu.
Ampak pri meni je šla vzgoja malo po zlu. In vesela sem za to. Oči je vedno govoril, da nikoli ne veš kdaj pride znanje prav, ter sva skupaj delala tudi za nekatere moška dela. Vožnja traktorja, bog se usmili, ženska za volanom. Ampak to mi je všeč. Ko bi še druge ženske vedele koliko stane traktor, bi padale samo še na kmete. Pa popravljanje traktorja, menjava gume pri traktorju, samo da sem umazana. Tudi zidanje, košnja in še bi lahko naštevala. No, nečesa pa se bojim. Ene naprave, ki je že veliko ljudem odrezala prste. Da, pomagam tudi pri tem, vendar na varni razdalji.
Dragi fantički, koliko pa vi znate opravljati ženskih del, oziroma kaj so sploh ženska dela? Visenje pred ogledalom, depiliranje po celem telesu, lakiranje nohtov in ostale podobne stvari niso ženska dela, čeprav se veliko moških najde, ki tudi to počne. Da povem, nobeno delo ni podcenjeno ali precenjeno, pa naj ga izvaja oseba moškega ali ženskega spola. In oprosti, lišpanje zame ni delo, čeprav sem ženska.
Sedaj sem povedala kaj si mislim, ter mogoče sklepate, zagotovo je ta baba še samska, pa že dolgo ni dobila. Dragi moji, to, ali sem dobila ali ne, je samo moj problem. Glede samskosti pa ja, sem samska, ampak a ti, ki to bereš, si pa v vezi? Ne vem če. Če kdo je, naj mi oprosti. Torej. Sem samska in iščem, no včasih pogledam za tipom, ki pa ponavadi nima kaj veliko stvari, ki jih iščem. Ne sme ga biti strah prijeti se za kakršnokoli delo. Jah, fantje, manj stanja pred ogledalom. Potem hoja v fitnes zaradi tega, ker hoče ugajati, mogoče meščankam, jaz sem kmetica, zame fitnes ni delo, če že moraš športat imam full placa za tek. Potem mora me sprejeti kot partnerici, ne kot predmet, ter si kdaj pa kdaj vzeti tudi čaz zame. Uf, to je pa že preveč a ne?
Sedaj pa končujem, da boste lahko premislili in kdaj pa kdaj tudi kako žensko poslušali, ko vam razlaga kaj v živo in jo seveda slišali.

Vidim

Vidim sebe. Vidim se kot človeka, kot človeka, ki se išče. Kot človeka, ki ve kaj narediti, ko stoji pred breznom, ter čaka, da ga nekdo reši, ker si ne upa stopiti naprej, hkrati pa si ne upa se obrniti in oditi drugam. Vedno znova zapadem v svoje igrice, ki se jih igram sama s seboj. Dovolj imam vsega. Moram narediti ta korak. Ta korakec v pravo smer. Vendar kaj, ko ne vem kaj si želim, kaj bi rada sama s seboj.

Ravno sem na tem prečudovitem FB se zapletla v pogovor z nekaj ljudmi, ki so bili vsi vsaj desetletje starejši od mene. Ko sem nekaj zinila, no napisala in so me popravili, sem se takoj začela počutiti slabo, kot da sem jim uničila zabavo. Bilo mi je žal. In potem sem se začela opravičevati in ne vem kaj vse. Vse probleme in težave sveta sem vzela na svoje rame. Čeprav ni bilo potrebe po tem. Pokazala sem se jim v slabi, no najslabši luči. Tako kot vedno v takih pogovorih.

In kaj je bilo sploh? Ja, ponovno sem začela iskati tisto, kar bi si lahko dala sama. Pozornost. Zavedam se tega prekletstva, ki leži nad menoj, vendar se ne morem in ne morem odvaditi. Iščem in iščem to pozornost. Zakaj? Ker se nimam rada, ker se ne ljubim, ker si nisem všeč. In potem se smilim sama sebi in se želim smiliti še drugim in iščem pozornost in ljubezen drugih, ter njihovo odobravanja. Ma zakaj si moram to delati? Zkaj sem tako trda, da ne opazim, da sem šit.

Ko sem stopila v pogovor, sem si rekla, da se bom pogovarjala, da ne bom poizkusila izstopat, ampak res samo pogovarjala. Ne bom iskala pozornosti. Ja itak. Kot sem napisala zgoraj, sem iz besedila izbrala nekaj, kar ni bilo res in sem bila na to opozorjena. Osebi, ki me je opozorila sem se opravičila, vendar v meni je prišlo takoj do blokade, slabega počutja, občutka manjvrednosti, ničvrednost. Hotela sem se takoj vsakemu in vsem v pogovoru opravičit in se pokazati kako sem nula in uboga, se posloviti od njih in iti. Vendar nisem mogla, ker so oni vodili še naprej pogovor, ter tudi še naprej mene vpletli vanj. Morala bi takoj narediti stop. Ne razmišljati pervezno, kot da sem potrebna bol kot najstnik, ki ga razganjajo homoni in že nekaj časa ni imel srečanja s punco ali pa roko. Zakaj sem taka? Zakaj moram vse uničiti. Tudi z besedilom spodaj, ki sem ga hotela napisati v komentar, vendar ni bilo več mogoče komentirati.

Včasih, no pogosto se mi zdi, da ne spadam nikamor. Pač BIK samotar. Ne moreš verjet, ampak zadnjih 48 ur sem prebrala 2 šund romana, pri prvem sem enih 4x se vmes razjokala. Ja, pogrešam stvari, ki jih iščem pri drugih, čeprav bi si to lahko sama dala. Imeti se rad, se ljubiti, narediti nekaj za svoje dobro, si dati pozornost in ne jo iskati drugod, kot to počnem sedaj. Da, to je to. Vsaj nisem več toliko depresivna, se mi je uspelo kar dobro izvleči iz tega. Brez zdravil in zdravnikov, ampak ker sem zinla iz razočaranja nekaj, so me fliknli vn iz ene skupine in me sprejmejo nazaj šele ko jim dam potrdilo, da sem sposobna sprejemati, oz sem dovolj mah, v angleščini je pisalo in me mal matra. Sprejeti odgovornost za svoja dejanja, pač da se res ne ubijem, kot sem v tistem trenutku imela videnje. Mah. Spet se hočem smilit sama sebi in drugim in ne smem tega delat. 

Da, tako je to življenje. Truditi se je treba za vsako malenkost. Paziti kaj govoriš, ker ljudje to lahko sprejmejo na čisto drugačen način. Vendar včasih resnični vidim rešitev v smrti, čeprav to ni res. Tako da ljudje, ki razmišljte o smrti, dajte se zavedat, tako kot jaz, da smrt ni rešitev. To je samo nekaj, kar ti pokaže kaj imaš, če nimaš svojega lastnega telesa, saj telo umre, da sežgejo in pokoplejo. Ampak o tem raje ne bi, ker smrt in kaj se zgodi po smrti vsaj vzame drugače. Pa naj bo to. Zame je nekaj časa bila smrt nekaj, kar bi me rešilo. Vendar nisem v resnici hotela smrti, hotela sem se samo uleči in zaspati za vedno, ali pa za nekaj časa. Kaj jaz vem. Ampak to ni pomembno. Več. Sedaj je pomembno, da se trudim z mojim življenjem, ter ga poizkušam živeti, iz trenutka v trenutek. Čeprav ne vidim prihodnosti, nimam načrtov zanjo. Imam načrte za stvari na poti, vendar kaj si esnični želim doseči ne vem. Da, želim si otroke, družino, partnerja, dobro službo, bla bla bla. Največ razmišljam o službi, delu. Sem samozaposlena, ter iščem ideje in rešitve, ki jih niti ne začnem, ker nimam sredstev, kaj šele da bi kaj izpeljala. To sem pač jaz. Lenoba lena, ki jo daje lenoritis. 

Mogoče se tudi vi najdete v zapisu, mogoče ne. Pišem, ker sem morala da iz sebe, saj je zame pisanje najboljše zdravilo. Če želite pomoč, vam lahko predlagam, povem katera skupina je, pa še kaj več. Vsem pa želim samo nekaj malega in sicer vse najboljše v življenju.