Grajski pun(k)t

Skupina ljudi oziroma pun(k)tarjev je skupina prostovoljcev, ki želi obuditi grajske Pristave. Hm. To vam verjetno pove isto, kot če bi vam povedala, da je, ma saj je vseeno. No. Torej. 

Včeraj se je en teden po drugemu zgodil tretji grajski pun(k)t in sicer v zavetju notranjskih gozdov v Pristavah pri gradu Snežnik. 

Torej zakaj to pišem? Da vas spoznam s situacijo in vas povabim na naslednji pun(k)t, ki bo ko bo če bo. In zakaj je vse to tako skrivnostno? 

Pristave, kjer se vse skupaj dogaja je od gradu najel muzej za eno leto in ne sme imeti notri podnajemnikov. Društvo je prišlo do dogovora z muzejem, da lahko v prostorih, ki so prenovljeni in so jih baje prenavljali celih 10 let, občasno ima dogodke, ki privabljajo ljudi in oživeti Pristave. Vendar to samo za določene dneve za katere morajo dobiti dovoljenje. In ker želijo, da se vidi, da prostovoljci, brez financ lahko naredijo več, kot vse uradne ustanove, ker delajo iz srca, si želijo imeti Pristave in ustvarjati v njih in jih oživeti. Tudi sama sem del tega društva.

Torej kaj se dogaja na pun(k)tu, oziroma kaj je pun(k)t. Punt je upor, punkt je točka, pun(k)t pa je točkab kjer se zbirajo uporniki, ki bi radi oživeli Pristave. In ko so na delu pun(k)tarji se dogaja. Kulinarika, ki si jo želi vsaka gostilna in kulturni program, ki je hkrati vrhunski in spontan. Program je primeren tako za otroke kot odrasle. Lutkovna predstava, ki je bila na drugem pun(k)tu je nasmejala odraslo publiko. Koncert v živo za zaključek uradnega programa in glasbeno muziciranje v nadaljevanju. Vse to in še več lahko doživiš samo če si prisoten. In potem pride še domačin s konji in konjsko vprego, pokaže grabljenje listja in celo podkovanje konja. Kje se lahko doživi to v enem dnevu na enem mestu. In ne, ni samo kulturni program. Kot sem omenila je tudi hrana in seveda pijača. V teh dneh paše kuhanček. Od hrane pa nekaj za vse. Za vegetarjance bučna juha, za mesojedce pa polenta z ocvirki in ocvirkovka. Vendar to ni še vse. To je bilo tokrat, ko je bil na hitro pripravljen dogodek, ki so da objavili v četrtek in v soboto je bilo kar solidno število ljudi. En teden prej, ko je bil bogatejši program in več hrane, pa je bilo na voljo poleg bučne juhe še koleraba za mesojedce ali vegetarjance, golaž, skuhan v Berti, ki je mobilna kuhinja, ki daje tudi toploto in celo svaljki. Kak bo naslednjič se ne ve, ker se ne ve niti, če se bo lahko še uporabljalo te prostore. Kaj se bo dogajalo v preteklosti ne ve nihče.

Odpuščanje

Odpuščanje je beseda, ki privede do veliko reakcij. Ponavadi slišim, da zakaj bi si sploh odpuščal/odpuščala, če pa nisem natedil/natedila nič narobe. Nihče ne pravi, da so tvoja dejanja napačna, da si storil kaj narobe.
Raje poglejmo bolj podrobno to besedo. V andleščini je ospustim si, I forgive myself. Če ta stavek razdelimo, I for-give myself dobimo dajem si. Dajem si možnost, ker spuščam stare vzorce in jih zamenjujem z novimi, ki so boljši zame/zate in za ljudi okoli mene/tebe.
Odpuščamo, ali kot jaz rada rečem, spuščamo svoje slabe navade, ter jih nadomeščamo z navadami, ki so podporne za nas in za našo okolico. Pogledamo vase in predelamo naš pogled na svet, okolico in sebe, ki je ponavadi onesnažen z našimi predsodki. Spuščamo misli, ki jih imamo, ker so nam drugi nekaj let govorili kdo in kaj smo in te misli in prepričanja nadomestimo s realnim doživljanjem sebe.
Sama sem se imela za leno, ker sem več let poslušala kako lena sem in to od človeka, ki me ni videl večino dneva. In potem spustim to misel, ker se zavem, da nisem lena, ter tudi počitek ni lenarjenje. Če pa delam drugače, kot si nekdo zapiči v svoji glavi in tega ne pove, ter nas samo imenuje lenoba ali celo nesposobnež, pa to ni naš problem, ampak njegov.
Zato je najbolje, da spustimo svoje stare, nepotrebne vzorce, ter jih nadomestimo z novimi, ter drugim jasno in glasno povemo, kaj se nahaja v naših mislih, ker ljudje ne znamo brat misli.

Moja "objekt"

Ko gledam po socialnih omrežjih vidim, da veliko moških zanimajo gole ženske in v ženski vidijo samo objekt, ne človeka, še manj partnerice.

Potem gledam garaže in mehanične delavnice, kjer prevladujejo ponovno koledarji z golimi ženskami. Če bi pa jaz gledala za moškimi, bi bila itak kurba. Popolnoma goli moški na koledarju. Kaj je to? Saj to ne obstaja. A je moškim tako težko pokazati tisti izrastek med nogami? Itak pa nekateri mislijo, da če si slikajo oneta, penis, organ, princesko sofijo, ali karkoli mu že rečete, da bomo ženske popadale dol od navdušenja. Jok brate, odpade. Prosim ne delajte več mi tega, da ne kozlam. Ne bat, v živo je to čisto drugače, ko ga lahko primeš v roko.
Vendar če moški oz to ni moški, ampak osebek poln hormonov pada na dekolte, prsi, da kaj drugega niti ne omenim, potem ne vem kaj naj z njim. Samo da vidi prsi in malo gole kože in že mu izrastek med nogami tako nabrekne, da je jasno vidno vsem, če le se oči ustavijo na tistem predelu.
In nenazadnje prsi, ki jih imamo tako ženske, kot moški. In ja, tudi moški imate bradavičke. Ampak ker imamo ženske tam malo več maščobe in žlez, jih imamo večje. Aja, prsi v resnici, dragi moški, niso namenjene gledanju, buljenju vanje in zadovoljevanju vaših potreb, ampak ko in če imamo otroka je to del telesa, kjer dobi prvo hrano za preživetje, mleko. Zato dragi moški, ne se zgražat, če ženske dojijo v javnosti.
Gremo dalje. V naslovu sem napisala Moja "objekt". Da, moški, no tudi ženske si govorimo, moj sonček, angelček, bombonček, pač ni pomembno. Vendar večina moških še vedno misli, da je nekaj več, ker je moški in bla bla bla. Ok, poglejmo drugače. Ti moški, baje, jaz ženska. Dajva najti kaj imava skupnega. Oba imava telo, roke in noge, glavo, lase, obraz, oči, nos, usta, ušesa, imava rit, oba lulava, kakava, se premikava in prehranjujeva. Oba sva nastala na enak način, s srečanjem moške in ženske spolne celice. Oba sva se rodila ali naravno, ali s pomočjo zdravnikov, bila sva gola in bosa.
In takoj na začetku so nama pogledali med noge in nama rekli, tvoja barva je modra, ker imaš izrastek, tvoja pa roza, ker ga nimaš. Potem so naju starši vzgajali, prav tako vzojitelji in učitelji in okolje, kaj smemo delati in kaj ne na podlagi barve določene pri rojstvu.
Ampak pri meni je šla vzgoja malo po zlu. In vesela sem za to. Oči je vedno govoril, da nikoli ne veš kdaj pride znanje prav, ter sva skupaj delala tudi za nekatere moška dela. Vožnja traktorja, bog se usmili, ženska za volanom. Ampak to mi je všeč. Ko bi še druge ženske vedele koliko stane traktor, bi padale samo še na kmete. Pa popravljanje traktorja, menjava gume pri traktorju, samo da sem umazana. Tudi zidanje, košnja in še bi lahko naštevala. No, nečesa pa se bojim. Ene naprave, ki je že veliko ljudem odrezala prste. Da, pomagam tudi pri tem, vendar na varni razdalji.
Dragi fantički, koliko pa vi znate opravljati ženskih del, oziroma kaj so sploh ženska dela? Visenje pred ogledalom, depiliranje po celem telesu, lakiranje nohtov in ostale podobne stvari niso ženska dela, čeprav se veliko moških najde, ki tudi to počne. Da povem, nobeno delo ni podcenjeno ali precenjeno, pa naj ga izvaja oseba moškega ali ženskega spola. In oprosti, lišpanje zame ni delo, čeprav sem ženska.
Sedaj sem povedala kaj si mislim, ter mogoče sklepate, zagotovo je ta baba še samska, pa že dolgo ni dobila. Dragi moji, to, ali sem dobila ali ne, je samo moj problem. Glede samskosti pa ja, sem samska, ampak a ti, ki to bereš, si pa v vezi? Ne vem če. Če kdo je, naj mi oprosti. Torej. Sem samska in iščem, no včasih pogledam za tipom, ki pa ponavadi nima kaj veliko stvari, ki jih iščem. Ne sme ga biti strah prijeti se za kakršnokoli delo. Jah, fantje, manj stanja pred ogledalom. Potem hoja v fitnes zaradi tega, ker hoče ugajati, mogoče meščankam, jaz sem kmetica, zame fitnes ni delo, če že moraš športat imam full placa za tek. Potem mora me sprejeti kot partnerici, ne kot predmet, ter si kdaj pa kdaj vzeti tudi čaz zame. Uf, to je pa že preveč a ne?
Sedaj pa končujem, da boste lahko premislili in kdaj pa kdaj tudi kako žensko poslušali, ko vam razlaga kaj v živo in jo seveda slišali.

Vidim

Vidim sebe. Vidim se kot človeka, kot človeka, ki se išče. Kot človeka, ki ve kaj narediti, ko stoji pred breznom, ter čaka, da ga nekdo reši, ker si ne upa stopiti naprej, hkrati pa si ne upa se obrniti in oditi drugam. Vedno znova zapadem v svoje igrice, ki se jih igram sama s seboj. Dovolj imam vsega. Moram narediti ta korak. Ta korakec v pravo smer. Vendar kaj, ko ne vem kaj si želim, kaj bi rada sama s seboj.

Ravno sem na tem prečudovitem FB se zapletla v pogovor z nekaj ljudmi, ki so bili vsi vsaj desetletje starejši od mene. Ko sem nekaj zinila, no napisala in so me popravili, sem se takoj začela počutiti slabo, kot da sem jim uničila zabavo. Bilo mi je žal. In potem sem se začela opravičevati in ne vem kaj vse. Vse probleme in težave sveta sem vzela na svoje rame. Čeprav ni bilo potrebe po tem. Pokazala sem se jim v slabi, no najslabši luči. Tako kot vedno v takih pogovorih.

In kaj je bilo sploh? Ja, ponovno sem začela iskati tisto, kar bi si lahko dala sama. Pozornost. Zavedam se tega prekletstva, ki leži nad menoj, vendar se ne morem in ne morem odvaditi. Iščem in iščem to pozornost. Zakaj? Ker se nimam rada, ker se ne ljubim, ker si nisem všeč. In potem se smilim sama sebi in se želim smiliti še drugim in iščem pozornost in ljubezen drugih, ter njihovo odobravanja. Ma zakaj si moram to delati? Zkaj sem tako trda, da ne opazim, da sem šit.

Ko sem stopila v pogovor, sem si rekla, da se bom pogovarjala, da ne bom poizkusila izstopat, ampak res samo pogovarjala. Ne bom iskala pozornosti. Ja itak. Kot sem napisala zgoraj, sem iz besedila izbrala nekaj, kar ni bilo res in sem bila na to opozorjena. Osebi, ki me je opozorila sem se opravičila, vendar v meni je prišlo takoj do blokade, slabega počutja, občutka manjvrednosti, ničvrednost. Hotela sem se takoj vsakemu in vsem v pogovoru opravičit in se pokazati kako sem nula in uboga, se posloviti od njih in iti. Vendar nisem mogla, ker so oni vodili še naprej pogovor, ter tudi še naprej mene vpletli vanj. Morala bi takoj narediti stop. Ne razmišljati pervezno, kot da sem potrebna bol kot najstnik, ki ga razganjajo homoni in že nekaj časa ni imel srečanja s punco ali pa roko. Zakaj sem taka? Zakaj moram vse uničiti. Tudi z besedilom spodaj, ki sem ga hotela napisati v komentar, vendar ni bilo več mogoče komentirati.

Včasih, no pogosto se mi zdi, da ne spadam nikamor. Pač BIK samotar. Ne moreš verjet, ampak zadnjih 48 ur sem prebrala 2 šund romana, pri prvem sem enih 4x se vmes razjokala. Ja, pogrešam stvari, ki jih iščem pri drugih, čeprav bi si to lahko sama dala. Imeti se rad, se ljubiti, narediti nekaj za svoje dobro, si dati pozornost in ne jo iskati drugod, kot to počnem sedaj. Da, to je to. Vsaj nisem več toliko depresivna, se mi je uspelo kar dobro izvleči iz tega. Brez zdravil in zdravnikov, ampak ker sem zinla iz razočaranja nekaj, so me fliknli vn iz ene skupine in me sprejmejo nazaj šele ko jim dam potrdilo, da sem sposobna sprejemati, oz sem dovolj mah, v angleščini je pisalo in me mal matra. Sprejeti odgovornost za svoja dejanja, pač da se res ne ubijem, kot sem v tistem trenutku imela videnje. Mah. Spet se hočem smilit sama sebi in drugim in ne smem tega delat. 

Da, tako je to življenje. Truditi se je treba za vsako malenkost. Paziti kaj govoriš, ker ljudje to lahko sprejmejo na čisto drugačen način. Vendar včasih resnični vidim rešitev v smrti, čeprav to ni res. Tako da ljudje, ki razmišljte o smrti, dajte se zavedat, tako kot jaz, da smrt ni rešitev. To je samo nekaj, kar ti pokaže kaj imaš, če nimaš svojega lastnega telesa, saj telo umre, da sežgejo in pokoplejo. Ampak o tem raje ne bi, ker smrt in kaj se zgodi po smrti vsaj vzame drugače. Pa naj bo to. Zame je nekaj časa bila smrt nekaj, kar bi me rešilo. Vendar nisem v resnici hotela smrti, hotela sem se samo uleči in zaspati za vedno, ali pa za nekaj časa. Kaj jaz vem. Ampak to ni pomembno. Več. Sedaj je pomembno, da se trudim z mojim življenjem, ter ga poizkušam živeti, iz trenutka v trenutek. Čeprav ne vidim prihodnosti, nimam načrtov zanjo. Imam načrte za stvari na poti, vendar kaj si esnični želim doseči ne vem. Da, želim si otroke, družino, partnerja, dobro službo, bla bla bla. Največ razmišljam o službi, delu. Sem samozaposlena, ter iščem ideje in rešitve, ki jih niti ne začnem, ker nimam sredstev, kaj šele da bi kaj izpeljala. To sem pač jaz. Lenoba lena, ki jo daje lenoritis. 

Mogoče se tudi vi najdete v zapisu, mogoče ne. Pišem, ker sem morala da iz sebe, saj je zame pisanje najboljše zdravilo. Če želite pomoč, vam lahko predlagam, povem katera skupina je, pa še kaj več. Vsem pa želim samo nekaj malega in sicer vse najboljše v življenju.

Nema zgodba

 Utihnila sem. Sem samo še nema opazovalka iz daljave. Ne govorim, čeprav si mislim svoje, vendar to me ne navdaja več s praznino. Prijatelji so ljudje, ki naj bi ti bili vedno na voljo, vendar niso. Opiraš se na ljudi, ki imajo svoje probleme. Gledaš jih kot svojo odrešitev. Ampak saj niso. Ti si tisti, ki mora iti preko vseh ovir, ki so na poti in predelati vse stvari, ki te ovirajo. Sam. Ne smeš se ozirati na ljudi kaj pravijo, ali je nekaj prav ali ne. Če si pošten in iskren, ne če si samoiskren je gotovo res. Ko ti nekdo reče nekaj, kar zelo boli si jezen na to osebo. Najraje bo ji storil nekaj hudega, čeprav v resnici ni nič kriva. Če in ko se umiriš in samoiskreno pogledaš na besede, ob katerih si reagiral ugotoviš, da pa mogoče je imel sogovornik celo prav. Mogoče ti je povedal še premalo kritično.

Ne govorim o obtožbah sebe. Ne smeš si reči, da si len, ali neumen, ker pač je nekdo to rekel in potem vidiš sebe tudi takega. In nato vidiš nekoga, ki je po tvojej še bolj len, ter bolj neumen in v trenutku postaneš delaven in pameten. To ni sprememba, to ni to. To vidiš samo sebe v določenih situacijah, ki pa niso prave, nisi samoiskren, nisi iskren do sebe, kaj šele do drugih. Ne moreš iz plusa v minus in iz minusa v plus kar tako skakati. To ne gre. Si človek, ki je naredil toliko in toliko in zna to in to. Mogoče jaz znam nekaj bolje, drugo slabše, ti kaj drugega bolje ali slabše, spet tretji kaj drugega. Ljudje smo različni. Da zelo se razlikujemo. Hkrati pa smo si tako podobni. In ta razlika in podobnost nas dela unikatne, edinstvene, enakopravne. Vsi smo ljudje in vsi smo živa bitja. Obnašamo pa se kot vladarji sveta, kot da bi bili zadni človek na planetu in vse mora biti naše, vse moramo imeti, ali potrebujemo tisto ali ne.

Poleg tega pa nam narava daje darove brezplačno, toliko kot potrebujemo, vzamemo pa si toliko, da lahko še prodajamo in služimo na račun brezplačnih darov narave. Da, včasih je vmes tudi znanje in naš čas. Ne moreš nabirati rastlin, če jih ne poznaš, to je bolje prepustiti človeku, ki pozna. Hkrati pa se naravi jemlje nafto, vodo, devesa, minerale in ostale kamnine, ter še ogromno drugeg. Nekatere stvari samo da dokažemo kako premožni smo, koliko imamo, druge, ker so lepi, nekatere pa ker naj bi nam pomagali ali pa celo škodovali. Udomačujemo živali, ki so tisočletja živele brez naše pomoči, tiste v naravi pa pobijamo iz same zabave, ter veliko živih bitij, tako rastlin in živali pripeljemo do roba preživetja vrste ali pa čez.

Kot soljudje nismo nič boljši. Gledamo na nam vsiljeno vero in barvo kože, kot da je to najpomembnejša stvar v življenju kakšen človek si. Če nisi belec nisi nič vreden, si slab, si morilec, čeprav je ravno belec pobil največ nedolžnih ljudi. Če nisi izobražen nisi nič vreden, izobrazba pa nas samo ukaluplja in nas dela robote, ki ne znajo misliti s svojo glavo in smo pripravljeni delati kar nam drugi ukažejo. Za delo nam plačujejo mizerne plače, ter nas imajo še bolj v primežu. Nihče si ne upa nič reči, ker se boji izgubiti službo, saj je služba vsaj tisti minimalen dohodek. Če nisi zaposlen si nič, nimaš tako poveličevanega denarja, ki premika svet. Ampak Zemlja nam daje svoje dobrine brezplačno. Zakaj so nekateri ljudje torej tako bogati, spet drugi tako revni? Ter kako je mogoče, da je dolg planeta Zemlje višji, kot je vsega denarja v obtoku? In komu je planet dolžan, če pa nam daje vse dobrine brezplačno? Zakaj imajo nekateri vse, spet drugi nič? Zakaj ko grem na banko in vzamem kredit mi nakažejo samo tako, da mi dajo na račun samo številko, ki naj bi pomenila količino denaja za katerega sem prosila, vračati pa moram pravi denar, denar, ki sem ga prislužila? Zakaj ko vežem denar, ga toliko več procentov posojajo naprej? Zakaj se ljudje igrajo z nami? Mi smo samo nič vredne številke. Plačevati moramo davke na nepremičnine, ki smo jo sami zgradili na svoji parceli s svojim denarjem. Da, sprejmem da je od vseh vse. Lažje bi delila svojo sobo s tremi ljudmi, če mi ne bilo treba plačati, da sem sploh v svoji sobi. Ne, to na srečo ni pri meni, ampak da živim moram državi plačevati, namesto da bi ona plačevala meni, ali pa ne bi bilo plačevanja iz nobene strani.

Zavedam se, da s to zgodbo ne bom "prebudila" ljudi, saj jih niti nočem. Mogoče bom komu dala malo za misliti, tudi to bo dobro. Bistvo te zgodbe, tega zapisa je samo, da sem dala ven svoje mišljenje. Človeštvo je v hudi stiski, saj puščamo, da svet vodijo ljudje, ki jim gre samo za denar. Saj niso nič drugačni od nas, samo ogromno lepotnih operacij so imeli, pa nosijo malo boljše obleke, čeprav kvaliteta ni vse. Venda dopuščamo jim, da nas vodijo v brezno, prepad. Pustimo jim, s tem, ko ne prevzemamo odgovornosti za naša dejanja, tista, ki smo jih naredili, ter tudi tista, ki bi jih mogli, pa jih nismo. Volitve so pomembne. Vsak glas šteje. Ne glejte kdo bo nam dal več, ampak kdo bo vzel manj, kot je rekel moj sorodnik na vprašanje, koga voliti. Pri volitvah vso obljubljajo na veliko, izpolnijo pa malo. Bodimo mi tisti, ki spremenimo svet, bodimo politiki, ki smo drugačni. Bodimo en človek, en glas. Toliko smo vredni.