Praznina

Današnji dan je bil miren, delaven, idealen. Bila sem dobre volje, si pripravila namaz, ki sem si ga želela pripraviti že pred dnevi, nekaj pekla, delala zunaj. Pač bila sem dobre volje. In zvečer sem govorila s prijateljico, s katero sem obujala spomine. Žal so pretežki, da bi jih povedala v javnosti. In prvič odkar sem se spomnila na te stvari, se počutim slabe volje. Saj sem že prej mislila, pa ko sem se spomnila teh dogodkov, vendar nikoli se nisem počutila tako, kot se sedaj. Mogoče je kriva reakcija prijateljice, da to ni mogoče kaj se mi je dogajalo, mogoče njene besede, ter moje zavedanje, da to ni samo spomin, ampak se je to resnično zgodilo.

Bilo ni kaj posebnega, samo grob način kaznovanja, ki bi se lahko razvil v tragedijo, pohabljenje, vendar na srečo se ni, ker se kazen ni izvršila, ker je osebo premaknilo moje vpitje in jok, da naj mi ne stori tega, da ne bom več počela kaj takega (se žal ne spomnim kaj). In ti spomini so bili kar dolgo časa zakopani v meni in sedaj se mi odpirajo in ne vem kdaj jih bom predelala. Saj imam način, imam orodja za predelovanje, ki delujejo na meni in niso zahtevni. Vendar strah me je, strah me je, da če bom šla tako globoko, da bom odkrila nove, pozabljene stvari.

In ker mi ni dalo miru, sem morala na hitro predelati nekaj stvari in se počutim bolje. Vendar v meni je še vedno čuden občutek, praznina, nekaj kar me muči. Ne vem kako naj si pogledam v oči, ter si priznam, da sem bila idealna hči. Kako naj vem, da je moje življenje tako samo zato, ker sem za to kriva sama. Da, sedaj se tega zavedam in lahko pri tem pomagam. Moje življenje je tako kakršno je, ravno zaradi mojih misli, o sebi, o drugih, mojih dejanj do sebe in drugih. Sama sem odgovorna za moje misli in dejanja. Drugi so samo dražljaji, samo sprožilne točke, da iz nas izbruhnejo čustva in reakcije. Drugače pa se bistvo vsega dogaja in zgodi v naših glavah.

In potem se spominjaš dogodkov, ko vidiš, da si delal vse, kar je bilo po tvojih najboljših močeh, vendar ni bilo nikoli dovolj dobro za druge. Ko naj bi nekdo verjel vate, ter te spodbujal na napačen način, ter te namesto pohval obkladal z grajami. Kako naj bo človek uspešen, če sliši večkrat, ti si nesposoben, s teboj ne bo nič, kot pa, vidim, da se trudiš, saj ti bo uspelo. In ko je dati ljubezen to, da ti dajo materialne stvari. Ne more noben pulover greti tako, kot lahko greje objem bližnjega. In nenazadnje je pot v pekel tlakovana z dobrimi nameni.

Dokazovanje

Ponorim, ko vidim ljudi, ki brez truda uživajo v prepoznavnosti, ne da bi naredili karkoli, ampak se samo na veliko izpostavljajo. Po eni strani bi tudi sama bila rada takšna. Vendar zakaj? Kaj mi bo prepoznavnost prinesla? Ali je res vse v tem, da me drugi vidijo in opazijo? Zato, ker mislim, da sem že toliko naredila na sebi in zase, da bi bilo to potrebno pokazati in povedati tudi drugim, bi se želela tudi sama izpostaviti. Vendar ponavadi učenci pridejo do učitelja, ne pa da učitelj sili učence k učenju. No, v šoli je tako, da učitelji nekatere učence silijo k učenju, v realnem življenju, pa je življenje samo najboljši učitelj, vendar drugim ljudem lahko pomagamo tudi z nasveti iz izkušenj. Vendar čeprav verjamem, da poznam način, primeren za vse, se zavedam, da nekaterim ljudem to ni všeč, ter da jih bolj odbija kot privlači. Ljudem ni všeč, da se ozrejo vase, bolj jih zanima to, kako bodo želi uspehe brez veliko truda in dela.

Ravno zato, ker hočem, da ljudje vidijo, da brez muje se še čevelj ne obuje, ter je potrebno za uspehe delati, ne pa moliti in čakati, bi rada delila svoje izkušnje. Vendar ne vem kako in zato se počutim, da se moram drugim dokazovati, da to kar počnem deluje, ter sebi dokazovati da zmorem nekaj narediti. Vendar dokazovanje je nekaj, kar ni dobro za nikogar, ter ljudi, ki te naj bi poslušali še bolj odbija. Moje življenje je samo moje in če koga zanimajo moje spremembe na bolje, je bolje, da pride on do mene, ne da se mu jaz ponujam. Imam rešitev zase, če vam je moja ideja všeč, če vam je moj način dela na sebi všeč, imam rešitev tudi za vas, če vam ni všeč, potem sama nimam nobene rešitve za vas, ampak je na vas, da najdete zase najboljšo rešitev.

Fotoprikolica! Kaj je že to?

Za fotoprikolico sem slišala že nekaj časa nazaj, ko še ni dobro ugledala luči sveta. Ideja mi je bila zelo zanimiva, vendar nikakor nisem vedela kako bi ta stvarca delovala in kaj vse se bi dalo narediti z njo.

In potem sem se prijavila na Bložič 2017. No, to je pač en dogodek, kjer se zberejo blogerji in tviteraši Slovenije v rahlo zaprtem krogu. In prijavila sem se na ta dogodek, ker pač glavni frajer in organizator je iz naših koncev. In ker je oblubu, da bo prpelov s sabo fotoprikolico. In potem smo se dogovorili, da grem z njim, ter mu pomagam pred samim dogodkom še na nekem drugem dogodku, kjer bo tudi imel tako velecenjeno fotoprikolico. In tako je nastopil 15.12.2016, ko smo se dobili na sred vasi in se odpeljali z vso hitrostjo, no počasnostjo proti Ljubljani. Vmes smo se ustavili na Vrhniki, kjer sem se spoznala s to čudo od fotoprikolice.

Da, to je navadna kamping prikolica, ki je čist obrnjena okoli in je notri namesto postelj, kuhinje in ne vem kaj vse notr spada, bilo nekaj omar in prostor za sedenje. Full velika prikolica in notri full prostora in vse bilo full hudo in super noro. Vsi so uživali.

No, potem pa spakirat spet vse nazaj in via naprej v Ljubljano, kjer je bilo polno smeha s parkiranjem te stvarce, ki je bila res ogromna. Ampak z malo sreče je vse uspelo, seveda s pomočjo par rok močnih možakarjev.

In potem sem naslednjič videla to fotoprikolico malo kasneje v domačem mestu na praznični prireditvi in bilo je spet super fino in fajn.

Nato je minilo ogromno časa pa še malo, dokler nisem imela letos v septembru ponovno bližnje srečanje s fotoprikolico, tokrat na festivalu praženega krompirja. In tam sem srečala njeno novejšo in manjšo različico in vso njeno uporabnost in resnično velikost v majhnosti, saj se je vanjo stlačilo lahko kar nekaj ljudi hkrati. In kar je najbolje, fotografijo so dobili takoj in so jo lahko vzeli domov za spomin. A ni to super? Sedaj, ko je digitalizacija in fotografiranje s telefoni in shranjevanje na prenosne diske, v oblake in podobno na vrhuncu, ti lahko navadna natisnjena fotografija prebudi zanimiva čustva. Starejše generacije spet obujajo nostalgijo, mlajše pa vidijo nekaj, kar mogoče še niso, to je fotografijo na papirju, ne na digitalnem mediju.

Na festivalu sem bila s super frajerjem Francijem, ki je super motivator in super človek. Vmes sem imela čas tudi opazovati ljudi in njihove reakcije. Nad prikolico so bili skoraj isto navdušeni tako starejši, kot otroci. Najmanj navdušenja je pokazala srednja generacija. Zato vsem med 20 in 40 let sporočam, fotoprikolica in ljudje povezani z njo ne grizejo, vam pa priskrbijo super spomine. Za zmeraj. Torej opogumite se. Tudi če se sami sebi zdite grdi, vedite, da v fotoprikolici vedno izpadete najlepši, ker notri je polno smeha in smeh naredi vsakega človeka lepega. Poizkusite in boste videli, da imam prav.

In upam, da se kdaj vidimo v ali ob fotoprikolici.

Vaša ali pa ne,

Klavdija

Pomen nagrade

Lajki in čestitke. Da, vesela sem, da sem dobila nagrado in sicer bila kar četrta in ja. Moje misli zadnjih dni so bile zelo zanimive. Po eni strani sem želela biti med prvimi tremi, ker je to idealna priložnost za napredek, dobra reklama. Po drugi strani pa sem se ravno tega bala. Novinarji, izpostavljenost. Življenje mi je prineslo čudovito rešitev. Že pred časom sem gledala prostor, ki bi ga najela v inkubatorju. Bil mi je všeč, tista neka energija v njem, ne znam opisati. Žal si ga ne morem privoščiti. Ampak kot sem rekla, mi je življenje prineslo rešitev, nisem bila med prvimi tremi, bila sem četrta in dobila sem nagrado, brezplačni najem prostora. Čudovito.

Ko so me poklicali, da sem nagrajenka, sem odprla oči in usta. Totalni šok. In ne, nič nisem vedela, nič pričakovala. Da, želela sem si, ampak kaj ko ni bilo v mojih rokah. Spomnim se, da sem na poti na oder ali iz njega razmišljala, to je to, ne morem dobiti "finančne" nagrade. Ampak če pogledam je to kar sem dobila to. Na odru me je pričakal podeljevalec, župan mesta Postojna. Podala sva si roke in potem sem mislila, da mi bo da mapo v kateri je imel stvari, ampak ne. Odmaknil jo je. Potem, ko je aplavz prenehal, je rekel, da je vesel, da Slaščice ostanejo v Postojni. Lep kompliment. No, to pa je vse, kar sem si zapomnila. Namreč, ko sem gledala fotografije se nekaterih detajlov sploh ne spomnim.

Nato so podelili še druge nagrade zmagovalcem in tistim, ki so sedeli v bližini mene sem seveda čestitala. Nato je sledila glasba v prostoru in poplav solz na mojem obrazu. Nisem jih zmogla ustaviti. Samo tekle so in tekle. Šele papirnat robček jih je toliko ustavil, da sem lahko ob koncu glasbe bila pripravljena na fotografiranje in čestitke. In ko so mi ljudje čestitali je v moji glavi začel govoriti en glasek. Zakaj mi sploh čestitajo, saj sem šele četrta? Torej zakaj mora um pokvariti vso to situacijo uživanja v trenutku, ko sem bila resnično presrečna nad uspehom.

Vendar uspeh ni samo to. To je moj večji uspeh, uspeh nad bojem nad seboj. Začelo se je kot večina ve 4 leta in pol nazaj. Vrgli iz faxa, potem kolaps in padec. Sledil je nov šok in sicer 3,5 leta nazaj, smrt dveh bližnjih ljudi v manj kot dveh mesecih, ter meseci in leta žalovanja. Nisem zmogla biti potrta, začela sem delati na sebi, vendar veliko, veliko premalo. Nisem videla nič pozitivnega, nič kar bi mi pomagalo živeti. Trudila sem se s podjetjem. Nikamor ni šlo. In potem, čez 10 dni ponoven šok, še ena smrt bližnjega. Ponovno žalovanje, padec, depresija. Ni šlo več naprej. Septembra lani sem doživela popolno dno. Želja po smrti, po temi, nisem želela ničesar več ne videti ne slišati. Ko sem to povedala neki osebi se je vse spremenilo. Tisto, kar me je držalo nad vodo mi je bilo odvzeto, to je skupina, zaradi katere se mi je stanje vsaj malo izboljšalo. Dobila sem pogoj. Obisk psihiatra, ki ti da potrdilo, da si sposobna prevzemati nase svoje odločitve. In tako mi tolikokrat svetovan že v preteklosti obisk psihiatra ni ušel. Seveda takoj je bil, da ne bo dala podpisa. Ne še. Potem seveda tablete, ter navodila, kako spremeniti svoje življenje na bolje. Tablet se nisem dotaknila. Delala pa sem vse drugo, samo da se mi je stanje izboljšalo. In na dan prvega pitcha, govora pred komisijo na inkubatorju sem dobila tako težko pričakovani podpis. Povedala sem ji za prijavo, da sem živčna zaradi govora, vse. Sedaj sem tu kjer sem.