Odpuščanje je beseda, ki privede do veliko reakcij. Ponavadi slišim, da zakaj bi si sploh odpuščal/odpuščala, če pa nisem natedil/natedila nič narobe. Nihče ne pravi, da so tvoja dejanja napačna, da si storil kaj narobe.
Raje poglejmo bolj podrobno to besedo. V andleščini je ospustim si, I forgive myself. Če ta stavek razdelimo, I for-give myself dobimo dajem si. Dajem si možnost, ker spuščam stare vzorce in jih zamenjujem z novimi, ki so boljši zame/zate in za ljudi okoli mene/tebe.
Odpuščamo, ali kot jaz rada rečem, spuščamo svoje slabe navade, ter jih nadomeščamo z navadami, ki so podporne za nas in za našo okolico. Pogledamo vase in predelamo naš pogled na svet, okolico in sebe, ki je ponavadi onesnažen z našimi predsodki. Spuščamo misli, ki jih imamo, ker so nam drugi nekaj let govorili kdo in kaj smo in te misli in prepričanja nadomestimo s realnim doživljanjem sebe.
Sama sem se imela za leno, ker sem več let poslušala kako lena sem in to od človeka, ki me ni videl večino dneva. In potem spustim to misel, ker se zavem, da nisem lena, ter tudi počitek ni lenarjenje. Če pa delam drugače, kot si nekdo zapiči v svoji glavi in tega ne pove, ter nas samo imenuje lenoba ali celo nesposobnež, pa to ni naš problem, ampak njegov.
Zato je najbolje, da spustimo svoje stare, nepotrebne vzorce, ter jih nadomestimo z novimi, ter drugim jasno in glasno povemo, kaj se nahaja v naših mislih, ker ljudje ne znamo brat misli.
