Rastlinska hrana, živalsko obnašanje

Dovolj imam tega in moram dat iz sebe. NE PRENESEM LJUDI, KI DRUGIM VSILJUJEJO SVOJE MNENJE. Velika razlika je namreč, ali človek poda svoje mnenje, ali pa ga želi vsilit nekomu. Poslušam in spoštujem ljudi, ki podajo svoja mnenja, za razliko od tistih ljudi, ki hočejo vsilit svoje mnenje.

Največkrat ljudje vsiljujejo svoje mnenje glede načina prehranjevanja. Pa kaj druge briga kaj jaz jem, pa če ne jem tako, kot je njim ljubo, zakaj za vraga je dobro, da me hočejo na vsak način prepričat, da je samo tak način prehranjevanja, kot je njihov edini pravi in edini nekaj vreden. Nekateri še govorijo, da se duše živali naselijo v ljudeh če ješ njihovo meso, vendar sedaj jaz vas vprašam, zakaj se tako živalsko borite, proti tem, zakaj se jaz, ki sem mesojedka pred nekaterimi izmed vas, ki kao živite zdravo, pošteno do ljudi, živali in narave, počutim ogrožena od vas. Trgate, grizete in praskate kot najbolj krvoločne zveri. Od kot vam/njim ta energija, če zavračate živalsko hrano?

To je samo ena izmed možnosti, kjer ljudje lahko vsiljujejo svoje mnenje, vendar je še veliko področij. Nekateri so tako pametni, da ti vsiljujejo svoj način življenja, dihanja, govorenja, mišlenja. Vse po vrsti ti vsiljujejo in to na zelo agresiven način. No, vse take ljudi pozivam, da se umirijo, ter se zamislijo nad sabo. Ni potrebno, da je vse tako, kakor ste si vi zamislili, in kar vas je zadelo v glavo. Verjemite mi, vaša glava je v tem primeru polna edino nekih čudnih, nepotrebnih spoznanj, ki nimajo nikakršne veze z realnim življenjem. Zbudite se in pričnite z življenjem.

Bizon z Javornikov

Po tem, ko sem včeraj napisala objavo z naslovom JAK, ki je postal BIZON, sem odšla na razstavo in tukaj je krajši povzetek iz nje. Ugotovili so, da je bizon fantek, težak je bil med 800 in 1200kg, visok pa najmanj 1,7m, vendar je bil verjetno višji, saj imajo bizoni še grbo, ter ta kost, po kateri so ugotavljali oziroma primerjali, so že pri teži ugotovili, da je povprečno velika. No, pozabila sem dodati, da je ta bizon bila odrasla žival.

Ta najdba je tudi zelo pomembna, saj če je starost okostja okoli 13000let, izumrli pa so približno pred 10000leti, je to zadnji primerek, ki pa je zelo ohranjen. Prav tako so začudeni nad velikostjo, saj so mislili, da so bizoni pred izumrtjem bili manjši in švohejši, kar to okostje negira.





Sedaj pa še nekaj fotografij iz same razstave

Predavanje

Ter še razstavljene kosti, torej manjši del vseh najdenih kosti:









Tukaj je še približna lokacija najdbe, ker pa seveda se pozna točno, ima najdba zato še višjo vrednost.



Tukaj pa še glavna raziskovalca, ki sta imela tudi predavanje: Slavko Polak in Borut Toškan:

JAK, ki je postal BIZON

Naj prvo razložim kaj je JAK. Jak je vrsta goveda, ki je včasih živelo na naših tleh. No tudi BIZONI so živeli na naših tleh in sicer pred 12900 leti, to je toliko, kolikor je staro okostje, ki sem ga imela čast pomagati izkopavati. Ta bizon, o katerem je govora je stepski bizon in je eden zadnjih primerkov te vrste na naših tleh, ter danes se predstavlja in sicer v Postojni, več pa na Bizon iz Javornikov. Ja, res je, da sem zelo pozna, saj če koga zanima je otvoritev razstave že ob 20h, mah, če si kdo želi bo že prišel.

Cerkniško jezero je v resnici uvala, najbolj znana pa je Slivnica, gora čarovnic na eni strani, na drugi strani pa so Javorniki. Tu tudi poteka idrijska prelomnica, za vse tiste, ki tega še ne veste. Javorniki so iz apnenca, no za info, Slivnica je iz dolomita. No, ker se apnenec pod določenimi pogoji topi, je ves prepreden z jamami, in ostalimi kraškimi pojavi. Ena jama je tudi Andrejina jama, ki se imenuje po moji sestri, tako pač je, čeprav je za jamo povedal oči. No, nekaj let nazaj smo se spustili, ali pa so se spustili jamarji v to jamo in ugotovili, da je notri "prepih", torej bi se mogla jama nadaljevati, vendar se ni, zato so/smo pričeli s kopanjem na najnižjem delu in kmalu našli kosti. Najprej se je mislilo, da so jih vrgli ne dolgo nazaj, potem so ugotovili, da naj bi bilo govedo, potem da je jak, to je večje in starejše govedo, nenazadnje pa se je ne dolgo nazaj ugotovilo, da je to bizon. S podrobnimi raziskavami se je ugotovilo njegovo starost, ki je že omenjena zgoraj in tako je to postal edinstven primerek na tem območju. Ja, zanimivo ga bo ponovno videti, no ne njega, njegove kosti. Več pa jutri, ko pridem iz razstave.

Zgubljena

Haha, ja zadnje čase sem popolnoma zgubljena. Moja prazna glava mi ne da misliti, potem pa sem še tako utrujena, da bi najraje za vedno zaspala, da bi se vsaj malo spočila. Ampak ne gre in ne gre. No, zaradi te prazne glave in dela tudi nisem bila preveč aktivna pri pisanju, ma saj me itak ni nihče pogrešal, drugače bi se mi že na nek način javili. Mah, itak to ni zdaj sploh več pomembno, jaz sem se zbudila iz nekajdnevnega spanca, ki sploh ni bil spanec, ampak sem vmes tudi delala. Ja, prav ste prebrali, DELALA sem. Iskala sem poslovne partnerje v četrtek, oz šla na obisk nekega salona ali studia. Tiste osebe, ki sem jo rabila in iskala pa tako ali tako ni bilo, no več sreče prihodnjič.

Tudi v petek sem se delala, da sem delala. Spoznala sem eno osebo in sicer po principu, KDOR JEZIKA ŠPARA, KRUHA STRADA ,sem kar nekaj bleknila in izkazalo se je, da sem bleknila pravo stvar ob pravem času in se bo lahko sčasoma razvilo poslovno sodelovanje. Seveda držim pesti in upam na najbolje. Kako pa je sploh prišlo do tega, da sem nekaj bleknila. Par ur prej sem se z eno pogovarjala o mojem načrtu in je rekla, zakaj ne bi iskala partnerje v tujini in v Slovenijo priperjala nove blagovne znamke, ki še niso znane pri nas in jih na našem tržišču sploh ni. No, ker za tako početje potrebuješ veliko znanja trgovanaja in seveda jezika, zato pa sem vprašala osebo, ki je bila takrat na pravem mestu ob pravem času pravo vprašanje, no mogoče skupaj še kaj drugega pripeljemo v Slovenijo, sploh, če bomo sodelovali. No, najprej moram zvedeti katero blagovno znamko sploh imajo, saj kar mi je tam na hitro zamomljal si res nisem zapomnila, gre pa nekaj, kar se uporablja v kuhinji, kaj pa drugega, pričakujete od take kuharce, kot sem jaz.

Kaj sem do sedaj ugotovila, kako mi deluje moje iskanje partnerjev. Nekaj mi jih je odgovorilo, nekaj ne. Za tiste, ki sem pričakovala, da bodo odgovorili mi niso, ne vem po kakšnem principu in zakaj ne, vendar se ne sekiram, tako ali tako sem mislim da, še vedno nad povprečjem, ki naj bi bilo, na 10 vprašanih 1 odgovor. Če imaš povprečje nad to številko si odličen. Uporabila pa sem taktiko, da povem kaj mislim, govorim enostavno, preprosto, ter iz srca, da se ti zasijejo učki, ko pričneš o tem govoriti ali pa pisati, tudi pri pisanju naj se čuti entuzijazem, tudi če ni najbolj pravilno napisano. No, slovnično mora biti pravilno, oblikovno pa ni take nuje. No včeraj sem ko sem se delala da delam uporabila še en trik. Nisem vedela, kam naj spravim roke, v žepe ali kam. No, kamorkoli sem jih že vtaknila sem se počutila čudno. No, potem sem v roko vzela kuli in svet se je spremenil na bolje. Poznate tudi vi kake trike?

Mešani občutki

Ko ne veš kaj je prav in kaj narobe. Ko se celo življenje učiš nekaj potem pa ti nekdo obrne na glavo vse tvoje predstave o tem, kaj je prav in kaj narobe. Ma dost imam vsega. Sedaj pa da bi se še poglabljala vase, kot da se nisem že dovolj, ko sem pisala starejše objave. Ah, kaj čmo, tako je življenje, vedno več se učiš in vedno manj znaš.

Potem pa med pogovorom, ki se je vlekel v nedogled z nekaj prekinitvami se mi je nekaj vprašanj postavljalo vglavi, ki si jih nekako nisem upala izustit. Kar nekaj ljudi mi je reklo, da sem inteligentna, ne vem po katerem kriteriju, ampak, bo že. Skozi navaden pogovor so ugotovili, da naj bi imela nadpovprečno visok IQ. Haha, ja pa kako naj bi ti amaterji brez testov, oz kdorkoli brez testov to ugotovil, še s testi je to težko dokazat. Ma ne vem, če kdo od vas isto misli, samo me res zanima kako visok IQ bi mi dali, če boste radodarni bom spraskala in sfehtala nekaj denarja, da grem res naredit ta test, pod nujno.

Drugače pa konec z nakladanjem, sem ga imela za danes dovolj, vam pa če bi me radi brali, pa vam dam lahko še kako domače branje ali pa samo kak odlomek iz knjige, ki sem jo pisala pred enim letom in je že v tistem območju, da se na njej nabira prah, vendar ga še ni toliko, da se ne more prebrati je, no mogoče jo bom kmalu obudila v življenje in mogoče po čudežu dokončala mojo stvaritev. Potem bo pa dokončana čakala na nekoga, ki bi prispeval kupe denarja, da pošljem ta umotvor v tisk, ampak to se ne bo zgodilo še tako hitro, ker ima prednost itak knjiga, katere še niti nisem začela pisati in bo vsebovala kuharske recepte, ja uganili ste, bo spet še ena na kupu kuharskih knjig, vendar za to se moram pouditi, da bo drugačna kot ostale, kot kuharice ostalih avtorjev. No, za zdaj je to dovolj, lep pozdrav in se beremo, ko kaj natipkam.

Premlevanje

Zvečer grem kljub nedelu čez dan spati zelo utrujena. No, sred noči, opolnoči ali še kasneje grem spat. Ne vem zakaj grem tako pozno spat, saj pol večera se ne dogaja nič pametnega. Ker nimam nič za delati se prikradem iz sobe šele po enajsti uri, no saj ne spim do takrat, raje visim na fb. Ponavadi se zapletem v utrujajoč pogovor z nekom o kakšni nezanimivi stvari. Tudi zaradi komentiranja o moških in ženskah razlikah sem zelo utrujena, ampak ne fizično, ampak psihično. No, to da me skoraj cel čas boli glava je itak standard, mogoče se bo zgodil celo kdaj čudež in se bom premaknila izza računalnika in pričela s hujšanjem, ki mi ga vsi tako močno priporočajo, seveda zaradi zdravja. Ja, najbolje, da pričnem strup pit zaradi zdravja, bo še najbolje, saj bi vse se tako lepo rešilo če in ko bom umrla. Sam tukaj nastane pa problem, to pa je svinjsko dragi stroški pogreba in vsega sranja okoli njega. Glede na to, da nimam nič dnarja, pa starši tud ne, ne, ne bom dovolila, da drugi ljudje plačujete za moj pogreb, nisem mona. Bom raje v svojem svetu trpela na svoj način še nekaj dolgih let. Mah, tudi moje podjetje moram odpret pa zalavfat, potem lahko še koga zaposlim in potem tisti počasi začnejo delat zame, jaz pa ko se ljudje ufurajo zapustim ta preljubi svet. Potem pa še današnji šok, ko sem zjutraj na tem preljubem fb zagledala vabilo za novo prijateljstvo, vidim, da s to osebo imam skupne prijatelje in ga sprejmem. Potem pa šok, ko se čez nekaj časa odloči, da me bo dodal kar v skupino MANEKENKE in MODELI, ter me brez vprašanja sevedatudi doda. Ma, ne bom se bunila dokler mi nihče nič noče, mogoče pa postanem popularna in na stara leta, kar so moja leta v tej industriji že visoka kar kakšen foto model, čeprav si nekateri želijo, da shujšam, da bom bolj simpatična in bolj suha in bolj privlačna, pač ljudje se bojijo zamoje zdravje. No, zato sem tudi zgoraj omenila hujšanje. No, al pa če shujšam do smrti ali pa vsaj do kosti in kože, ma še v tem primeru bi bila debela, mah gremo se še naprej sekirat v temo. Upam pa samo, da sem kmalu naspim do konca, da bom lahko sanjala, saj ravno ko bi bil čas za sanje je že toliko ura, da že zvoni budilka in potem mi teži vsakih 15 minut, ko jo položim v spanec. Ne, saj če imam kako obveznost in moram vstati prej, to ni problem zame, pač vstanem in grem. Sem čuden tip človeka, ki ne spada po nobenem kriteriju v nobenega od vseh možnih predalčkov. Gremo dalje se smilit sami sebi. papa

Moški in ženske

Ja, tokrat sem racionalna in velja za oboje, tako moške kot ženske.

Ta komentar ste že prebrali, vendar ga dodam še enkrat, saj bom izhajala iz njega:

Sedaj pa poglejmo po vrsti. V osnovni šoli nas so učili še kar vse po vrsti, nato v srednji je bilo že usmerjeno, gimnazija je še kar široko usmerjena, potem greš na fax in vedno višje ko lezeš, bolj na ozko se izobražuješ. Tisti, ki so dr. in podobno znajo delati manj kot tisti s srednjo šolo, sej zakaj bi sploh delali, če smo pa toliko izobraženi. Potem pa še generacija. Tej generaciji, v kateri sem jaz se večini gladko malo jebe za vse. Za delo nočejo niti slišat, je strupeno, dinarčke jim pa mamice pa očiti dajejo.

Sama sem generacija, ki se je rodila v drugi polovici 80. V osnovni šoli smo imeli glasbeno vzgojo, pa spoznavanje narave, spoznavanje družbe, pa geografijo, biologijo, kemijo, gospodinjstvo, tehnično vzgojo in še kaj, kjer se je spoznavalo kaj se dogaja okoli nas. Učili smo se vse o vsem, vendar pač primerno osnovnošolskemu znanju.

V srednjo šolo sem odšla v Ljubljano in sicer na srednjo kemijsko šolo. Tam nisem imela veliko predmetov, za katere sem mislila, da bi jih potrebovala. Na teden smo imeli 10 šolskih ur kemije in predmetov povezanih z njo, tudi prakso. Torej manj širokega znanja kot v osnovni in več ciljno usmerjenega znanja.

Ne vem kako je v gimnazijah, je malo širše, vendar mislim, da ne kaj preveč. Tako ali tako pa gre večina gimnazijcev naprej na fax. Izberejo si smer, katero bodo študirali, seveda še bolj ozko usmerjeno kot gimnazija ali srednja šola. In potem bolj ko se dvigamo po lestvici znanja in izobrazbe, bolj na ozko se učimo.

In ko enkrat dokončamo svojo pot učenosti in smo na vrhu lestvice ne znamo ničesar več, kar smo se naučili v srednji šoli in tista najpreprostejša opravila so premalo vredna za nas in jih ne opravljamo, pa tudi pozabili smo, kako se naredi kaj, zato tudi menjava žarnice postane pravi podvig.

Ker pa vsi niso tako izobraženi pa vseeno ne znajo prijeti lopate v roko, ali pa kuhalnice za žensko, ali kaj drugega. Zakaj mladi ne znajo opravljati osnovnih del? Se imajo za preveč pomembne ali kaj. Mene so že od malega učili, da naj se naučim delati vse, saj mi ne bo nikoli nobeno znanje škodovalo. To nameravam predajati naprej. Vendar zakaj niso vsi taki. Saj če nekaj znaš narediti, in nočeš narediti, ti ni treba delati, vendar če znaš in te veseli, imaš lahko veliko prednost. Zakaj mladi ne znajo več kuhat, ter zakaj nimajo niti volje, da bi se naučili? Jaz ne vem, verjetno pa je vmes lenoba.

Starejše generacije so drugačen, navajene so delati, redkogdo je, ki ne zna si skuhati, vendar so nekateri preveč zaposleni in se jim ne da kuhati, ko utrujeni pridejo domov. Ne vem no. Zakaj je starejša generacija delavna, mladi bi pa samo na ulice hodili in se pritoževali čez vse in vsakogar, premaknite se, tudi stolpnica ni zgrajena v enem dnevu in če vsak dan daš en kamenček na kup sčasoma nastane velik kup. Premaknite se in razmigajte svoje lene riti, no saj jaz bom jo tudi mogla.

Ko si želiš

Velikokrat sem doma, sedim za računalnikom in preklaplam med fb in mailom, no v zadnjem času sem dodala še pw. Imam ogromno časa, preveč. Imam toliko časa, da se dolgočasim. Vendar se imam za zelo pomembno in se delam, da sem zelo zaposlena. Ne, nisem zaposlena, nimam službe, nič nimam. Sem v odpiranju podjetja in pač zbiram informacije kaj bi bilo komu najbolj všeč, da bi jim ponudila ravno tisto, kar ljudje si želijo in potrebujejo. Z majhno raziskavo trga lahko ugotoviš, da ljudje razmišlajo in si želijo ravno nekaj drugega na kar računaš ti, na kar si se ti pripravljal. Res moraš biti zelo pripravljen na vse težave in probleme, da ko nastanejo, da veš kje in kako jih reševati. In potem, ko živiš nekaj časa v tej namišljeni zaposlenosti te doleti, da kak dan res nimaš več časa, saj si zaposlen na veliko različnih koncih. Potem pa te prijatelji še povabijo nekam, v tistem času pa je druge prireditev, katero si želiš zelo obiskati. Kaj in kako potem vse skupaj organizirati, da se nikomur ne zameriš, ter greš obenem še v mojem primeru na prireditev. No. Najprej se je potrebno prenehati sekirati, saj se ti ponavadi vse izide v tvoje najvišje dobro. Vem, da kakorkoli si izbereš je tako, kot mora biti, napačne odločitve ni, čeprav kolebaš kaj izbrati cel teden, mesec ali leto. Ko končaš z ugotavljanjem vedno izbereš tisto, kar je dobro. Vsaka izkušnja te nekaj nauči, če vidiš v njej lekcijo.

Mogoče si si kdaj tako zelo želel nekaj, da si prav videl tisto stvar in s časom si tudi tisto stvar dobil ali dobila. No, tudi sama si želim tako močno, da bi mi šlo vse dobro, ter da bi uspela, da prav vidim kako uživam v delu, ter vem, da se mi bo želja uresničila in bom kmalu lahko na ves glas zakričala, da je podjetje odprto in ajde naprej. Do takrat pa si želim drobne stvari, ki mi že prihajajo nasproti in s tem se veča moja želja in uspeh prihaja nasproti.

Moški/ ženske

Iz debate zakaj moramo biti oblečeni, zakaj uporabljamo oblačila sva z znancem prišla do debate o moških in ženskah. Trdila sem namreč, da obleke sploh niso potrebne in jih imamo zaradi zaščite pred mrazom in zaradi tega, ker se sramujemo teles in zato z oblekami pokrivamo, kar želimo skriti. Razlika v telesih moškega in ženske je tako majhna, to v osnovi, seveda je vsak človek drugačen, vendar vsak je sestavljen po istem principu. Oblačimo se tudi zaradi tega, ker živimo v takem okolju, kjer je golota greh. Večina moških povezuje goloto tudi z bari, kjer jim ženske ponujajo usluge in kjer se vrtijo okoli drogov, ter se slačijo. Gola ženska je takoj označena za pohotnico, moški je mačo v vseh pogledih. Ženske smo bile in mislim, da bomo vedno manj vredne od moških. Kar nekaj ljudi moškega spola, ki jih poznam, ne znajo spoštljivo govorit z žensko in jih imajo za manjvredne in nekakšne tretjeosebne pojave, ki se jih lahko žali in ponižuje, one pa bodo jih še veselo stregle od spredaj in od zadaj. Ljudje moji, kje živimo? Koledarjev s podobami golih žensk je na metre, če moškemu prineseš koledar, nakaterem ženske niso popolnoma gole, to zanje ni vredno nič, so oblečene po njihovo, pa čeprav samo z roko pokrivajo najintimnejše dele. Koliko vas je videlo koledarje, kjer so moški popolnoma goli? Nihče, ali zelo malo. Zakaj smo ženske za moške samo spolni objekt, kateri jim dela probleme, sploh v primeru, ko on njej naredi otroka, ter potem noče niti pomislit, da bi priznal tega otroka. Zakaj nas moški tako malo cenijo? Zakaj ženske same sebe tako malo cenimo. Ali smo res tako malo vredne? Premislimo in pomislimo malo še v drugo smer. Ste moje drage dame že slišale, da ženska drži 3 vogale hiše, če ste, premislite koliko ste vredne v očeh partnerjev, toliko, kot si zaslužite ali manj, no več je težko verjetno, razen v redkih svetlih izjemah.

Pred dolgimo, dolgimi, dolgimi leti so bili moški lovci, potem vojščaki, sedaj pa postajajo vedno večje prpe, postajajo vedno bolj poženščeni in negotovi sami vase. Res zelo malo moških je možatih. Še manj ljudi pa zna in zmore narediti reskaj pomembnega. Ko pogledaš kake roke imajo ljudje, vidiš, da ima večina moških mehkejše in nežnejše rokice kot včasih ženske, saj večina moških samo tipka sedeč za računalnikom. No, ne pravim, da ženske nimajo nežnih rokic, vendar tukaj so omenjeni moški, ker so včasih bili glave družine, so delali in imeli zato utrjene roke.


Za konec pa bi mogoče lahko naredila anketo, prosim, da odgovore DA ali NE vpišete v komentarje. Lahko dodate tudi črko Ž za ženski in črko M za moški spol, kar pač ste.


VPRAŠANJE:  Ali znate zamenjati žarnico, tisto navadno?

Resnica ali laž

Jaz ne lažem, nikoli se nisem in nikoli se ne bom. No mogoče kako nedolžno laž včasih povem, ter kak podatek, katerega ni potrebno vedeti vsem zamolčim, vendar to zame ni laž zaradi katere bi me lahko imenovali lažnivka. Čeprav ali to res drži? Se res nikoli ne zlažem. Kaj pa moj zunanji izgled? Sem tisto kar sem v resnici, ali sem samo igralka, lažnivka, ki se skrivam za nahmehom in lepo obleko. Ja, napisala sem lepo obleko. Vendar to ne pomeni drago obleko, samo čisto. Ali moram biti res oblečena na pogrebu v črno, čeprav v sebi čudtim, da bi bila raje močne barve, ki bi istopale. Ali je to laž, dasem oblečena v tisto kar zahtevajo drugi? Zakaj si po eni strani želim barve, po drugi pa se še vedno najboljše počutim v črnini. Ali je to zato, da bi se smilila drugim? Mogoče zato, da bi se zavarovala pred energijami drugih, da bi bila varna v svojem balončku. Ali nasmeh v obrazu prikazuje nasmeh v nas samih? Ravno danes sem pokazala še eno izmed fotografij znanki iz facebooka, kateri zaupam. Ona pa meni, da to sem jaz, da se tako počutim v resnici, da to sem v resnici jaz. Nežna dušica, ki trpi v sebi, čeprav se na zunaj kaže močna in odrezava. Ali sem res? Sem levinja ali sem ranjena srnica? Mogoče pa sem oboje, kdo ve. Mogoče pa je oboje laž, ki jo prikazujem drugim. Nekomu se kažem kot levinja. Zanj je to moja resnica in me seveda ima za levinjo. Drugemu se kažem kot ranjena srnica. Njemu dokazujem, da sem to in to je zanj resnica. Zame je resnica oboje. Za nekatere pa je oboje laž. Ali je resnica lahko laž, je laž lahko resnica? Ali je vse tako prepleteno, da ne vemo kaj je kaj. Da, katere besede so laž in katere resnica se lahko hitro preveri in dokaže. Kaj pa naše obnašanje, naše počutje, ali lahko tudi preverijo drugi kaj je laž in kaj resnica? No, da ne zakompliciramo stvari še bolj, je bolje, da še vedno živimo v svojem svetu laži in resnic in se vsakemu trudimo pokazati drugače. Kjer je volja je pot, torej v akcijo.

Iz otroštva

Moji spomini segajo kaj v moje 4 leto. Spomim se, da sem imela nesrečo takrat enkrat. Kot otrok, ki ne gleda, sem skakala iz ene strani mostu na drugega in nisem gledala ali so kje avti. Kmalu me je en zbil. Na srečo je bilo vse dobro.

Prav tako se spomnim družinskih izletov. Hodili smo na sprehode in večkrat sem mamici ponudila rokico, da bo se držali. Nikoli je ni sprejela. Ne vem zakaj, ampak meni je bilo že takrat hudo in sem se počutila kot da nisem sprejeta, kot da nisem zaželjena.

Naslednji dogodek je vojna za slo. Bila sem stara skoraj 5 let, vendar se še vedno spomnim, da so mi govorili, da naj ostanem v grmu s sestrico, ki še ni bila stara eno leto, ker če bodo letala, da se bodo ulegli, ter se naredili mrtvo. Tudi jaz bi se znala uleči, ter se narediti mrtvo, vendar sedaj mi poleg besed je ostalo tudi prepričanje, da so vojaška letala slaba, saj vsakič, ko preletavajo nebo ta letala tako nizko, hitro in hrupno komaj zdržim, vsa se tresem, bojim se, ne prenesem. Vendar strah imam samo do vojaških letal.

Potem sem tudi, še ko sem bila mala, šla z mami na njivo. Ko sva se vračali je ona pohitela s svojimi vrečkami na kolesu, meni pa dala še eno, da jo pripeljem domov. Vendar kaj se mi je zgodilo. V ovinku sem zgubila nadzor nad vozilom (rdečim ponyjem), pala, ter se udarila tako, da je močno tekla kri. Ker me dolgo ni bilo, je prišla mami nazaj in me našla v solzah in vso krvavo. Najprej je mislila, da sem si prebila lico, vendar ne, prebila sem si v kotičku očesa pri nosu, skoraj na nemogočem položaju. Šli sva k zdravniku, kjer so me zašili. Dobila sem 3 šive v živo in za vsak šiv čokoladico, tako malo. Kako sem bila ponosna na to čokoladico. No sedaj ni več ne šivov ne čokoladice, vendar mesto je še vidno z lupo in spomin na čokoladice ne bo še dolgo zbledel.

Naslednji dogodek je, ko semse gugala na vrvi v drugem razredu osnovne šole. To je bila tista debela vrv v telovadnici, po kateri se pleza. Bila je spodaj zavezana v vozal. Jaz sem stala na vozalu, sošolka me je guncala in kar naenkrat sem se zaletela z glavo v zid, ki je bil na srečo prekrit z lesom, ter padla v nezavest. Dobila sem tudi pretres možganov in bila čez noč v bolnici na opazovanju. Od takrat se spomnim, da se bojim višine. Tudi zaradi tega dogodka v drugem razredu nisem bila odlična ampak samo prav dobra in je mami skoraj zaradi tega zažgala hiši in ker ji ni uspelo narediti tega, se je skoraj najedla tablet. Kaj pa otrok v drugem razredu ve, da je za starše pomembno, da si odličen. No, nisem vedla kaj naj naredim, takrat sem samo sedela na kavču in jokala. Kaj pa naj? Saj ji nič ne zamerim, mislila je, da ima genialno hčerko, vendar se je izkazalo, da ni tako. Zato sem se mogla truditi in se še vedno trudim, da bi ji ugajala, vendar saj ni pomembno kaj naredim, tako ali tako je vse narobe.

Na žalost ali na sreči nimam več takih dogodkov, saj je mami delala v Ljubljani in se vsak dan vozila z avtobusom v Ljubljano in nazaj. V tistih časih sem bila najbolj moderno in najboljše oblečena. Navadila naju je s sestro, da sve vsakič, ko je prišla domov stekli k njej, ter jo namesto objema vprašali kaj je prinesla. Mislim, da je to njen način dajanja in razazovanja ljubezni. Kater je moj ne vem, ker niti ne vem, kaj mi ugaja, v kakšnem položaju se počutim ljubljena, sprejeta. Pač ne čutim nič. Vem samo, danikogar ne ljubim, obenem pa tudi nikogar ne sovražim.

Zgodbe nisem napisala zato, da bi kritizirala mojo mami, ampak da se izpovem, da dam ven vse, kar mi leži v duši. Da se spomnim dogodkov iz moje preteklosti. Skoraj vse zgodbe, ki sem jih napisala do sedaj so neke vrste moja terapija.

Prebliski idej

Med kuhanjem sem šla po začimbe na mojo dvignjeno gredico, ter dobila zanimiv preblisk. Kaj če bi posnela krajši video kar pod hruško zreven gredice in uporabila v videu kar čisto sveže začimbe. Pa mogoče bi kaj spekla na žaru, ter začinila stemi začimbami, zakaj pa ne.

Naj vam povem, moja največja želja je imeti svojo kuharsko oddajo, ker pa se počasi daleč pride bom imela najprej kar kuharske delavnice. Naj vam povem princip ideje s kuharskimi delavnicami. Ste družba, ter vas zanima nekaj novega, mogoče ste navličani hrane iz gostilne, pira in pizze, mogoče ima kdo rojstni dan in bi ga radi presenetili, mogoče imate dekliščino ali fantovščino (waw spet nova ideja). No, če je kaj izmed prejšnih idej, ali pa bi se samo radi naučili kuhat, me preprosto pokličete, se dogovorimo kdaj, kaj in kje bomo kuhali in to je to. No, nekaj podobnega bodočemu letaku je kot priloga. Drugače pa se še iščem, iščem bodoče stranke, iščem ljudi, ki bi jih to zanimalo.

 

To je začetni primer letaka, če mislite, da bi bilo lahko bolje, mi lahko ga pomagate izpopolniti.

Za vse prežeče zmaje, ki ne veste kaj bi sami s seboj. Res, da je telefonska številka napisana, vendar dokler ne bo uradnega odprtja podjetja ne bom delala na tem, samo iskala možne potencialne stranke. Zakaj? Ker nimam dnarja da bi ga metala državi in tudi časa ne se ukvarjat z vami.

Spominčice zanjo

Letos je bil 2.april hladen. Bila sem oblečena v ne zelo debel suknjič, majčko s kratkimi rokavi, hlače na črto in simpatične balerinke z mašnjico na kateri so bili biserčki. Vse kupljeno dan prej in vse v enotni črni barvi. Cel dan sem zmrzovala na prepihu, če sem bila notri pa tudi ni bilo preveč toplo, čeprav je zjutraj kazalo, da bo sonce. No, niti sonce se ni hotelo pokazati, z oblaki je žalovalo skupaj z nami. Bila sem na pogrebu. Ko sem prišla domov sem se sprehajala po dvorišču in v travi zagledala njih. Zagledala sem spominčice. Kako simbolično.Spominčice na njen pogreb za večen spomin nanjo. Ne, nisem mogla mimo, ne da bi jih fotografirala. Da, vsakič, ko jih bom videla se bom spomnila nanjo. Prav tako se bom spomnila nanjo ob zvokih harmonike, ja, vsako nedeljo sve ko je bilo na programu poslušali oz jaz sem gledala, ona samo poslušala Raketo pod kozolcem, ker tam je bila tudi harmonika. Rekla sem ji, da greve poslušat harmoniko. Poleg harmonike pa me bo nanjo spominjala tudi pesem Dva novčiča. Oboževala jo je. Tudi ko se ni zavedala ničesar se ji je povečalo dihanje, in se je začela premikat, ko jo je slišala. Preveč spominov nanjo. Tudi sedaj, ko pišem o njej bi se najraje zjokala. Solze so tako blizu, da se usujejo, vendar ne gre, so predaleč notri v meni. Ne morem jokati, raje pozabljam, čeprav pozabiti ne bom nikoli mogla, saj me bodo spominjale nanjo spominčice. Ne bojte se zame, ne trudite se me tolažiti, vem kje je in kaj počne, vem, da mi je hvaležna za vse, kar sem zanjo naredila. No, zdaj pa prihajajo solze. Vendar prosim, ne tolažite me, ker me ni treba tolažiti, vem vse, in vsa tolažba je odveč. Že na dan pogreba sem ji rekla naj bo srečna in gre v luč in sredi maše so se mi posušile solze. Tako kot tiste, ki so mi prej silile navzven in počasi prihajajo nove, za katere vem, da se bodo kmalu posušile. Solze pridejo in gredo, ampak spomin ostane in spominčice so tiste gospodične rožice, ki nam povedo, da ne bomo pozabili na ljudi in jaz se bom ob pogledu nanje spomnila nanjo, na mojo babico.

Ko ti življenje pritisne tipko RESET

Da pred zgodbo napišem nekatere stvari, da vam bo sama zgodba jasna. Zgodilo se mi je lani v marcu. Vse osebe, ki nastopajo v zgodbi so bile takrat dejansko pri meni v fizičnem telesu.


V nezavest oz skupaj sem padla že večkrat, vendar vsakič iz drugih razlogov in stvari so se drugače odvijale. Prvič sem bila v nezavesti zaradi udarca z glavo v leseno steno. Ne spomnim se zaradi tega nekaj trenutkov. Drugič sem padla skupaj pred nastopom, verjetno zaradi vročine in stanja, ko sem bila na zraku mi je pomagalo. Zadnjič ko se mi je to zgodilo pa je opisano spodaj.


Vroča kopalnica, polno pare, saj sva z mami umivali babico, ki je nepokretna. Najprej ji nisem hotela pomagati, vendar sem se premislila in šla. Kar naenkrat mi postane slabo. Ko ne zdržim več grem iz kopalnice na hodnik, saj je bilo hladnejše in boljši zrak. Ko mi je bolje se vrnem nazaj. Sčasoma mi ponovno postane slabo, ter grem ponovno na hodnik. Tokrat se usedem na hladne ploščice. V tistem trenutku pide oči in izmenjava par besed, nato se vrnem nazaj noter, kjer dokončava z umivanjem, jo obriševe in dave na voziček. Bilo mi je ponovno slabo, zato sem hotela čim prej na zrak. Pridem do stopnic, ki vodijo v višje nastropje, spustim voziček, ter se usedem na tretjo stopnico, noge pa dam na drugo stopnico. V mojem vidnem polju smo samo ženske. Kar naenkar čutim padanje in temo... Čez čas se zavem. Slišim očetov glas, ki prihaja iz tunela. Vsaj tak občutek imam. Ko zmorem povedati rečem, da slišim. Slušim tudi močno dihanje. To dihanje je bilomoje dihanje. Oči imam zaprte, zato je okoli mene tema. Kmalu jih zmorem odpreti in rečem, da vidim. Kmalu se zavem, da mi je mraz, da ležim na hodniku na tleh. Počasi se poberem in usedem na stopnice, potem pa se preselim v sobo.


Naslednji dan greva z očitom na sprehod. Pove, da sem bila čisto bela v obraz, ter da sem za nekaj sekund prenehala z dihanjem.


Zaradi tega dogodka sem bila pri zdravniku. Uradna diagnoza je, da sem doživela kolaps.


Od tega dogodka dalje se mi je pogled na življenje spremenilo. Ugotoviš, da če umreš, da se tega niti ne zavedaš, da si sploh ne moreš pomagat, da če umreš pač umreš. Od takrat se ne bojim več smrti in sčasoma sem nanjo pričela gledat čisto drugače. Lahko so meseci in leta, ko umiraš, vendar umreš v trenutku.

Težki spomini

Bil je konec avgusta. Golo telo leži na tleh, nad njim pa moški, skoraj 20 let starejši od nje. On ne more hoditi brez palice. Tudi on se sleče. Ona leži spokorno na gozdnih tleh na vojaškem šotorskem platnu z rokami narazen. Sama je rekla da, vendar ne čisto prostovoljno. Kar nekaj časa pred tem dogodkom ji je grozil, jo poniževal in izsiljeval. Posvetila mu je trenutek pozornosti preveč in on je to izkoristil. Kmalu si on natakne kondom in prodre vanjo, ter se nagnje bliže njenemu obrazu. Ona ne moreveč, najraje bi jokala, bežala, bruhala, vendar niti ne piskne in se ne premakne. Strah jo je. Nič si ne upa. Ni edini moški, ki se mu je prebrala, imela jih je že veliko, vendar prinobenemu se ni tako slabo počutila. Zakaj se ji je to zgodilo? Zakaj njej? Zakaj mu je morala zaupati? Ne, to ni mogoče. Naj se to ne zgodi nikomur več. Spolnost brez čustev, brez solz in brez besed. Bil je prvi in zadnji intimni odnos z njim.


Nekaj let kasneje si je gospodična iz zgornje zgodbe našla fanta, ki je vedel za tega moškega. Vendar niti v tem primeru ju ni pustil pri miru. Ker je bil fant alpinist sta odšla v gore in prespala v koči. Takrat sta prvič od začetka njune veze imela intimni odnos. Fant je bil malo bolj trde narave, ona pa ni hotela mu nataknit kondoma. Ko mu je končno uspelo in je pričelo se dogajati je bila taka akcija, da je kondom počil in njemu je prišlo vanjo. Imela je ravno ovalucijo in prišlo je do panike. Bila je sobota sredi noči in bial sta v gorah. Naslednji dan sta se vrnila v dolino, ter odšla po tabletko na urgenco. Ko je ona prišla domov, je vzela butaro, saj je bila cvetna nedelja. Po maši je vzela tabletke, šla v posteljo in upala na najbolje. Ne, ni zanosila, vendar ji je še zdaj hudo, saj ne ve, ali je ubila prve celice novega bitja. Ali bi imela to bitje, če nebi vzela tabletke? Tudi med celo mašo je premišljevala o tem dogodku, kateri se bo zgodil, ter razmišljala kako velik greh bo naredila. Tudi s tem fantom nista več par.


Za ta dva dogodka vedo samo vpleteni, ter sedaj tudi vi, saj je to zgodba po resničnih dogodkih.

Boj brez naspotnika

Kot sem pisala sem mislila, da sem se prehitro odločila za podvig, potem pa prehitro obžalovala. Nič od tega ne bi bilo potrebno, niti obžalovanje ne, saj ni kaj za obžalovat. Vse je tako kot mora biti, če ne še bolje.

Ugotovila sem, da se velikokrat borim sama s seboj, da se ne morem odločiti kaj naj naredim, kako naj se odločim. Če pa se za kaj odločim, pa se odločim prehitro, brez premisleka. Vse, tako zavlačevanje z odločitvijo, kot prehitra odločitev pa povzročata v meni boj. Boj brez nasprotnika, saj se borim sama s seboj. To so najhujši boji. Boji, kjer ni ne poraženca in ne zmagovalca.

Pričela sem razmišlati, da je za mojo hitrost kriv priimek, HITI. Vendar ponavadi me kličejo po imenu KLAVDIJA, kar je ženska imena moškega imena KLAUDIUS, ki pomeni HROM, ŠEPAV; OVIRAN; NESPRETEN, OKOREN; OMAHLJIV, NEGOTOV. Torej drži, da kakor se imenuješ, da tak si, da ti da ime osebnost. Prav tako pa ti da osebnost še kaj drugega. Že nekaj časa čutim in vem, da sem sama sebi nasprotje. Mogoče se sprašujete zakaj, vendar moj odgovor je, da ne vem, da tako pač čutim in to je to.


Sedaj pa še razlog zakaj ta moja današnja objava. Zaradi včerajšnje objave, ko sem se spraševala, ali je dobro, da sem ponovila nekaj izpred nekaj let, kar me je pripeljalo v slabo situacijo. Fotografije so dokaz, da ni potrebe po skrbi.

Naravno stanje

Danes je bil čudovit dan in zaradi sonca me je prijelo, da ponovno malo primem v roke fotoaparat in grem v naravo z njim. Potem, ko je bila obkošena moja dvignjena gredica z začimbami in zelišči, ter sem jo malo uredila, sem šla na njive lovit ptičke. Ne skrbite, ptički so tam, kjer morajo biti. Hotela sem jih samo fotografirati. No, pa tudi nisem imela sreče s ptiči, sem pa jo imela toliko več s soncem in regratovimi lučkami.

Zelo rada slikam naravnost v sonce, čeprav ni najboljše ne zame ne za fotoaparat. Nastale so takšne fotografije:

No, nekateri bi tem fotografijam rekli nenaravne, da so fotomontaža ali kaj podobnega. Jaz pa vam povem, da so narejena samo tako, da sem pritisnila na sprožilec in to je to, brez kakršnekoli obdelave. Spodaj pa sledi še nekaj fotografij, kjer se prepletata sonce in regratove lučke ali pa so gor samo regratove lučke. Upam, da boste uživali ob gledanju le teh. Vse so seveda take, kakršne so bile na začetku, naravne in brez obdelave.

Želja in potreba

Ne bojte se, ni ravno zgodba za 18+, vendar je bolje, da se jo bere z zdravo pametjo. To zgodbo bom povedala, da res nisem oseba, ki se jo lahko popredalčka, ter da se zarečenega kruha res največ poje.

Naj začnem pred 7 leti. Natančno 17.3.2007, kakršen je datum na CD ali DVD-ju, res ne ločim, vem da je okroglo in gor so slike, in to take, ki bi mi jih nekateri zavidali, drugi pa bi se jih sramovali. No, nekaj jih je kar ok. S kolegom sva pač se dogovorila, on meni slike, jaz njemu poziram. Podpisala sva pogodbo in to je to. Vse je bilo lepo in prav. Z njim res nobenega problema, nobene težave.

Nekaj časa kasneje sem spoznala osebo, ki semji takoj na začetku povedala malo preveč. Ter mu poslala nekaj fotografij iz moje zbirke. Ni bil edini, kateremu sem poslala, vendar je bil edini, ki je to izkosistil in me pričel žalit, poniževat, izsiljevat, grozit in podobne svinjarije. Ja, nisem bila več najstnica, vendar sem še vedno živela doma in bila odvisna od staršev, katerim pa si nisem upala in nisem mogla nič zaupati. No, tako ali tako so tudi starši zvedeli za tega moškega, ter mi pomagali, da sem se ga končno znebila. V meni je še vedno ostal strah, saj si res dolgo časa nisem upala sama na zmenek z osebo moškega spola.

Vse to do nekaj časa nazaj, ko sem iskala fotografa, da bi me slikal za moj posel. Prijateljica mi je predstavila nekoga, s katerim bom posnela fotografije zaradi katerih sem ga iskala, in kmalu me je vprašal, če sem sramežljiva, ter razkril kaj si želi. Je moški, fotograf, ki rad slika mlada dekleta bolj pomankljivo oblečena. Ne, ne govorim nič slabega o njemu, je oseba na mestu, ter gre kolikor daleč pustiš, kolikor se ti zdi sprejemljivo. Če katero zanima tovrstno fotografiranje vam lahko zaupam na privat kdo je, vendar bistvo zgodbe ni on, ampak jaz.

Od kje mi želja in potreba, da se ponovno fotografiram? Je to zaradi družbe, zaradi pripadnosti. Mogoče se želim maščevati sama sebi. Zakaj sem se fotografirala že prvič? Zaradi iskanja sama sebe? Mogoče sem si želela na tak način vzpostaviti zanimanje zame. Ali se mora res ženska fotografirati gola, da jo ljudje opazijo? Se ženska mora razdajati, da je sprejeta? Mora pijana razširiti noge, da je imajo moški za nekaj več? Ali so te ženske res ženske ali so podenj od podna? Zakaj nisem še na nobenem koledarju zasledila moškega, ki bi bil popolnoma slečen, ženske pa če niso popolnoma gole niso nič. Ne, moje fotografije niso gole, vendar so take, da veliko skrivajo in obenem veliko pokažejo. So umetniške. Vendar ali je sploh razlika med umetniško in erotično fotografijo in kje je meja, če mejo sploh lahko postavimo.

Zaradi te objave je veliko na kocki, sploh zaradi podjetja. Ne, nočem se nikomur zameriti, vendar tudi nočem, da me ljudje jemljejo kot kurbo, kot navaden izmeček, čeprav ravno tako zgleda. Sem taka, kakršna sem in ni mi žal za nove izkušnje, tako lepe, kot slabe. Iz vseh se lahko veliko naučiš. Vendar potrebno je misliti s svojo glavo in zaupati sebi, le in samo sebi.

Bliskavčki na pohodu

Ne, nisem se zmotila, da sem napisala bliskavčki. To je poimenovanje tega, kar se mi je dogajalo nekaj mesecev nazaj in se mi je ponovno pričelo dogajati. Upam, da vas zanima sploh kaj je to.

Bilo je nekega jesenskega dne, ko sem videla, da se mi na telefonu bliska, kot da bi dobila klic ali sporočilo. Pogledam, vendar ni nič. Bila sem presenečena. Čez čas se mi je pričelo bliskati še od odbojnih stvari. Postajalo je vedno bolj čudno in vedno bolj zanimivo. Zakaj zanimivo? Ker sem kmalu ugotovila, da tisti dan, ko se mi čez dan bliska, dobim zvečer v glavi neke čudne prebliske in v mislih se mi pojavijo neke čudne in zanimive misli, katere sama osebno ne bi nikoli spravila iz sebe. Pričela sem kanalizirat. Kmalu se mi je pričelo bliskati še od neodbojnih stvari, tudi ko tam ni bilo svetlobe. Da, sporočila so prihajala vedno pogosteje in vsakič sem se lahko pripravila na prejemanje sporočil. Vsa sporočila najdete na strani My way to. V tistem obdobju pa sem pričela tudi risati karte. Ne, takih kart še niste videli. Sestavljene so iz črt, vijug, pik, krogov in ostalih oblik različnih barv, na drugi strani pa so sporočila. Do sedaj imam narejene že dvoje take karte, ter željo po tretjem kompletu kart, katere bi tudi izdala.

Bliskavčki so me opozorili, da prihajajo sporočila, vendar sem se sčasoma tako zverzirala, da nisem jih rabila več in sem dobila spoočilo ko sem zaprosila zanj.

Prišel je februar in z njim žled, ter z njim so odšli tudi bliskavčki in sporočila. Vendar nisem ostala čisto sama, še vedno sem dajala sporočil, vendar drugačna, kakšna pa vam bom pokazala kar s pomočjo nekaj fotografij, katere boste lahko delili okoli in dajali dobro voljo tudi drugim ljudem, da se bodo lahko zazrli v sebe, ter ugotovili, da svet ni tako črn kot zgleda na prvi pogled.

Sedaj pa je zgleda ponovno čas, saj ponovno se mi bliska od povsod. Vendar sporočil še ne prejemam, saj ko mislim, da bo sporočilo prišlo, le tega prehiti glavobol. No, saj glavobolov sem navajena, in upam, da bodo kmalu ta glavobol preglasila sporočila, da vam bom lahko še naprej delila sporočila, vas razveseljevala in vam zaupala skrivnosti sveta in življenja. Povedala bi vam življenske resnice, saj to te misli so, zato so moja sporočila primerna za vse, tako verne v enega ali drugega boga, ali nevernega, torej res za vse.

Sedaj pa vam želim čutovite trenutke dokler se vam zopet ne oglasim in upam, da boste prebrali misli in jih podelili še med druge.

Spedenana

Kdor je prebral moji zadnji dve objavi si je lahko naredil nek vtis kdo sem, kakšna sem, kako razmišlam. Vendar  vam moram namigniti, da nisem jaz samo to. Sem še veliko, veliko več. Sem hči, sem sestra in sem vnukinja. Sem punca in sem ženska obenem. Sem prijazna in sem tečna, sem žalostna in sem srečna. Vse to sem in še več. Sedaj vam pišem to, vendar ne vem zakaj, mogoče ugotovim,ko končam s pisanjem.

V avgustu leta 2011, ko sem dopolnila, kdo se spomni koliko let, samo mislim, da nekje tam 25, sem po dveh letih in pol pustila fanta, ki pač ni imel časa zame in z družbo odpotovala za en teden na počitnice v Barcelono. To je bila moja prva vožnja z letalom, ter moje prve počitnice brez staršev tako daleč in tako dolgo čas. No, saj tudi s starši sem hodila samo v Piran. No, ko sem prišla domov, sem pričela pisati blog. Ne, to ni bil navaden blog, saj takega sem pisala že prej in sem obupala nad pisanjem, ampak je bil kuharski blog. Tu se prične moja kuharska pot. V novembru sem našla neko kuharsko nagradno igro in seveda v njej sodelovala, ter v teku skoraj 4 mesecev objavila okrog 180 receptov, katere sem pripravila in objavila, ter seveda sam kuharski blog postavila v kot. No, da vse skupaj skrajšam. Lani sem naredila še fb stran, nastopala na AVE gurmani, kjer je filemček na spletu. Sedaj pa poizkušam odpreti podjetje na kuharsko tematiko. Če je kdo z mano, vabljen.

No, v zadnjem letu pa se mi ni dogajalo samo to. Bila sem na dnu, res popolnoma na dnu, se mi je zgodil še kolaps. Da povem še laikom, padla sem v nezavest in po pripovedovanju drugih baje za nekaj trenutkov prenehala dihati. No, zgodba je še daljša in bolj zanimiva, vendar o tem kdaj drugič. Ko sem se po nekaj mesecih počasi pobirala iz dna sem spoznavala ljudi, ki so imeli podobna razmišlanja kot jaz. Govorili so mi, da sem nekaj posebnega, da nisem iz tega planeta, da sem mavričen, indigo oziroma ne vem kakšne barve človek/otrok. No, še vedno ne vem ali sem ali nisem, vendar se s tem ne obremenjujem več, saj vem, da kakršnakoli sem, sem posebna. Ponovno je prišla jesen, ter jaz sem pričela povezovati dogodke preteklosti z dogodki sedanjosti in prišle so na plan zanimive ugotovitve, fb stran povezana s sporočili, ki sem jih dobivala, karte, ki so nekaj posebnega in so vsaj po moje edinstvene in še veliko, veliko več.

Poleg tega pa pišem tudi zgodbe, pesmi, recepte, kanaliziram, imam rada naravo, rada fotografiram in sem po besedah nekaterih genij oziroma nadarjena, čeprav se imam sama za kolikor toliko ne preveč pametno osebo, ki pa veliko ve, ter zna uporabljati veliko stvari in delati veliko dela, saj živim na kmetiji. To je za zdaj vse, no skoraj, sledi še nekaj fotografij za razvajanje.