četrtek, 8. maj 2014

Iz otroštva

Moji spomini segajo kaj v moje 4 leto. Spomim se, da sem imela nesrečo takrat enkrat. Kot otrok, ki ne gleda, sem skakala iz ene strani mostu na drugega in nisem gledala ali so kje avti. Kmalu me je en zbil. Na srečo je bilo vse dobro.

Prav tako se spomnim družinskih izletov. Hodili smo na sprehode in večkrat sem mamici ponudila rokico, da bo se držali. Nikoli je ni sprejela. Ne vem zakaj, ampak meni je bilo že takrat hudo in sem se počutila kot da nisem sprejeta, kot da nisem zaželjena.

Naslednji dogodek je vojna za slo. Bila sem stara skoraj 5 let, vendar se še vedno spomnim, da so mi govorili, da naj ostanem v grmu s sestrico, ki še ni bila stara eno leto, ker če bodo letala, da se bodo ulegli, ter se naredili mrtvo. Tudi jaz bi se znala uleči, ter se narediti mrtvo, vendar sedaj mi poleg besed je ostalo tudi prepričanje, da so vojaška letala slaba, saj vsakič, ko preletavajo nebo ta letala tako nizko, hitro in hrupno komaj zdržim, vsa se tresem, bojim se, ne prenesem. Vendar strah imam samo do vojaških letal.

Potem sem tudi, še ko sem bila mala, šla z mami na njivo. Ko sva se vračali je ona pohitela s svojimi vrečkami na kolesu, meni pa dala še eno, da jo pripeljem domov. Vendar kaj se mi je zgodilo. V ovinku sem zgubila nadzor nad vozilom (rdečim ponyjem), pala, ter se udarila tako, da je močno tekla kri. Ker me dolgo ni bilo, je prišla mami nazaj in me našla v solzah in vso krvavo. Najprej je mislila, da sem si prebila lico, vendar ne, prebila sem si v kotičku očesa pri nosu, skoraj na nemogočem položaju. Šli sva k zdravniku, kjer so me zašili. Dobila sem 3 šive v živo in za vsak šiv čokoladico, tako malo. Kako sem bila ponosna na to čokoladico. No sedaj ni več ne šivov ne čokoladice, vendar mesto je še vidno z lupo in spomin na čokoladice ne bo še dolgo zbledel.

Naslednji dogodek je, ko semse gugala na vrvi v drugem razredu osnovne šole. To je bila tista debela vrv v telovadnici, po kateri se pleza. Bila je spodaj zavezana v vozal. Jaz sem stala na vozalu, sošolka me je guncala in kar naenkrat sem se zaletela z glavo v zid, ki je bil na srečo prekrit z lesom, ter padla v nezavest. Dobila sem tudi pretres možganov in bila čez noč v bolnici na opazovanju. Od takrat se spomnim, da se bojim višine. Tudi zaradi tega dogodka v drugem razredu nisem bila odlična ampak samo prav dobra in je mami skoraj zaradi tega zažgala hiši in ker ji ni uspelo narediti tega, se je skoraj najedla tablet. Kaj pa otrok v drugem razredu ve, da je za starše pomembno, da si odličen. No, nisem vedla kaj naj naredim, takrat sem samo sedela na kavču in jokala. Kaj pa naj? Saj ji nič ne zamerim, mislila je, da ima genialno hčerko, vendar se je izkazalo, da ni tako. Zato sem se mogla truditi in se še vedno trudim, da bi ji ugajala, vendar saj ni pomembno kaj naredim, tako ali tako je vse narobe.

Na žalost ali na sreči nimam več takih dogodkov, saj je mami delala v Ljubljani in se vsak dan vozila z avtobusom v Ljubljano in nazaj. V tistih časih sem bila najbolj moderno in najboljše oblečena. Navadila naju je s sestro, da sve vsakič, ko je prišla domov stekli k njej, ter jo namesto objema vprašali kaj je prinesla. Mislim, da je to njen način dajanja in razazovanja ljubezni. Kater je moj ne vem, ker niti ne vem, kaj mi ugaja, v kakšnem položaju se počutim ljubljena, sprejeta. Pač ne čutim nič. Vem samo, danikogar ne ljubim, obenem pa tudi nikogar ne sovražim.

Zgodbe nisem napisala zato, da bi kritizirala mojo mami, ampak da se izpovem, da dam ven vse, kar mi leži v duši. Da se spomnim dogodkov iz moje preteklosti. Skoraj vse zgodbe, ki sem jih napisala do sedaj so neke vrste moja terapija.

Ni komentarjev:

Objavite komentar