Vidim

Vidim sebe. Vidim se kot človeka, kot človeka, ki se išče. Kot človeka, ki ve kaj narediti, ko stoji pred breznom, ter čaka, da ga nekdo reši, ker si ne upa stopiti naprej, hkrati pa si ne upa se obrniti in oditi drugam. Vedno znova zapadem v svoje igrice, ki se jih igram sama s seboj. Dovolj imam vsega. Moram narediti ta korak. Ta korakec v pravo smer. Vendar kaj, ko ne vem kaj si želim, kaj bi rada sama s seboj.

Ravno sem na tem prečudovitem FB se zapletla v pogovor z nekaj ljudmi, ki so bili vsi vsaj desetletje starejši od mene. Ko sem nekaj zinila, no napisala in so me popravili, sem se takoj začela počutiti slabo, kot da sem jim uničila zabavo. Bilo mi je žal. In potem sem se začela opravičevati in ne vem kaj vse. Vse probleme in težave sveta sem vzela na svoje rame. Čeprav ni bilo potrebe po tem. Pokazala sem se jim v slabi, no najslabši luči. Tako kot vedno v takih pogovorih.

In kaj je bilo sploh? Ja, ponovno sem začela iskati tisto, kar bi si lahko dala sama. Pozornost. Zavedam se tega prekletstva, ki leži nad menoj, vendar se ne morem in ne morem odvaditi. Iščem in iščem to pozornost. Zakaj? Ker se nimam rada, ker se ne ljubim, ker si nisem všeč. In potem se smilim sama sebi in se želim smiliti še drugim in iščem pozornost in ljubezen drugih, ter njihovo odobravanja. Ma zakaj si moram to delati? Zkaj sem tako trda, da ne opazim, da sem šit.

Ko sem stopila v pogovor, sem si rekla, da se bom pogovarjala, da ne bom poizkusila izstopat, ampak res samo pogovarjala. Ne bom iskala pozornosti. Ja itak. Kot sem napisala zgoraj, sem iz besedila izbrala nekaj, kar ni bilo res in sem bila na to opozorjena. Osebi, ki me je opozorila sem se opravičila, vendar v meni je prišlo takoj do blokade, slabega počutja, občutka manjvrednosti, ničvrednost. Hotela sem se takoj vsakemu in vsem v pogovoru opravičit in se pokazati kako sem nula in uboga, se posloviti od njih in iti. Vendar nisem mogla, ker so oni vodili še naprej pogovor, ter tudi še naprej mene vpletli vanj. Morala bi takoj narediti stop. Ne razmišljati pervezno, kot da sem potrebna bol kot najstnik, ki ga razganjajo homoni in že nekaj časa ni imel srečanja s punco ali pa roko. Zakaj sem taka? Zakaj moram vse uničiti. Tudi z besedilom spodaj, ki sem ga hotela napisati v komentar, vendar ni bilo več mogoče komentirati.

Včasih, no pogosto se mi zdi, da ne spadam nikamor. Pač BIK samotar. Ne moreš verjet, ampak zadnjih 48 ur sem prebrala 2 šund romana, pri prvem sem enih 4x se vmes razjokala. Ja, pogrešam stvari, ki jih iščem pri drugih, čeprav bi si to lahko sama dala. Imeti se rad, se ljubiti, narediti nekaj za svoje dobro, si dati pozornost in ne jo iskati drugod, kot to počnem sedaj. Da, to je to. Vsaj nisem več toliko depresivna, se mi je uspelo kar dobro izvleči iz tega. Brez zdravil in zdravnikov, ampak ker sem zinla iz razočaranja nekaj, so me fliknli vn iz ene skupine in me sprejmejo nazaj šele ko jim dam potrdilo, da sem sposobna sprejemati, oz sem dovolj mah, v angleščini je pisalo in me mal matra. Sprejeti odgovornost za svoja dejanja, pač da se res ne ubijem, kot sem v tistem trenutku imela videnje. Mah. Spet se hočem smilit sama sebi in drugim in ne smem tega delat. 

Da, tako je to življenje. Truditi se je treba za vsako malenkost. Paziti kaj govoriš, ker ljudje to lahko sprejmejo na čisto drugačen način. Vendar včasih resnični vidim rešitev v smrti, čeprav to ni res. Tako da ljudje, ki razmišljte o smrti, dajte se zavedat, tako kot jaz, da smrt ni rešitev. To je samo nekaj, kar ti pokaže kaj imaš, če nimaš svojega lastnega telesa, saj telo umre, da sežgejo in pokoplejo. Ampak o tem raje ne bi, ker smrt in kaj se zgodi po smrti vsaj vzame drugače. Pa naj bo to. Zame je nekaj časa bila smrt nekaj, kar bi me rešilo. Vendar nisem v resnici hotela smrti, hotela sem se samo uleči in zaspati za vedno, ali pa za nekaj časa. Kaj jaz vem. Ampak to ni pomembno. Več. Sedaj je pomembno, da se trudim z mojim življenjem, ter ga poizkušam živeti, iz trenutka v trenutek. Čeprav ne vidim prihodnosti, nimam načrtov zanjo. Imam načrte za stvari na poti, vendar kaj si esnični želim doseči ne vem. Da, želim si otroke, družino, partnerja, dobro službo, bla bla bla. Največ razmišljam o službi, delu. Sem samozaposlena, ter iščem ideje in rešitve, ki jih niti ne začnem, ker nimam sredstev, kaj šele da bi kaj izpeljala. To sem pač jaz. Lenoba lena, ki jo daje lenoritis. 

Mogoče se tudi vi najdete v zapisu, mogoče ne. Pišem, ker sem morala da iz sebe, saj je zame pisanje najboljše zdravilo. Če želite pomoč, vam lahko predlagam, povem katera skupina je, pa še kaj več. Vsem pa želim samo nekaj malega in sicer vse najboljše v življenju.

Nema zgodba

 Utihnila sem. Sem samo še nema opazovalka iz daljave. Ne govorim, čeprav si mislim svoje, vendar to me ne navdaja več s praznino. Prijatelji so ljudje, ki naj bi ti bili vedno na voljo, vendar niso. Opiraš se na ljudi, ki imajo svoje probleme. Gledaš jih kot svojo odrešitev. Ampak saj niso. Ti si tisti, ki mora iti preko vseh ovir, ki so na poti in predelati vse stvari, ki te ovirajo. Sam. Ne smeš se ozirati na ljudi kaj pravijo, ali je nekaj prav ali ne. Če si pošten in iskren, ne če si samoiskren je gotovo res. Ko ti nekdo reče nekaj, kar zelo boli si jezen na to osebo. Najraje bo ji storil nekaj hudega, čeprav v resnici ni nič kriva. Če in ko se umiriš in samoiskreno pogledaš na besede, ob katerih si reagiral ugotoviš, da pa mogoče je imel sogovornik celo prav. Mogoče ti je povedal še premalo kritično.

Ne govorim o obtožbah sebe. Ne smeš si reči, da si len, ali neumen, ker pač je nekdo to rekel in potem vidiš sebe tudi takega. In nato vidiš nekoga, ki je po tvojej še bolj len, ter bolj neumen in v trenutku postaneš delaven in pameten. To ni sprememba, to ni to. To vidiš samo sebe v določenih situacijah, ki pa niso prave, nisi samoiskren, nisi iskren do sebe, kaj šele do drugih. Ne moreš iz plusa v minus in iz minusa v plus kar tako skakati. To ne gre. Si človek, ki je naredil toliko in toliko in zna to in to. Mogoče jaz znam nekaj bolje, drugo slabše, ti kaj drugega bolje ali slabše, spet tretji kaj drugega. Ljudje smo različni. Da zelo se razlikujemo. Hkrati pa smo si tako podobni. In ta razlika in podobnost nas dela unikatne, edinstvene, enakopravne. Vsi smo ljudje in vsi smo živa bitja. Obnašamo pa se kot vladarji sveta, kot da bi bili zadni človek na planetu in vse mora biti naše, vse moramo imeti, ali potrebujemo tisto ali ne.

Poleg tega pa nam narava daje darove brezplačno, toliko kot potrebujemo, vzamemo pa si toliko, da lahko še prodajamo in služimo na račun brezplačnih darov narave. Da, včasih je vmes tudi znanje in naš čas. Ne moreš nabirati rastlin, če jih ne poznaš, to je bolje prepustiti človeku, ki pozna. Hkrati pa se naravi jemlje nafto, vodo, devesa, minerale in ostale kamnine, ter še ogromno drugeg. Nekatere stvari samo da dokažemo kako premožni smo, koliko imamo, druge, ker so lepi, nekatere pa ker naj bi nam pomagali ali pa celo škodovali. Udomačujemo živali, ki so tisočletja živele brez naše pomoči, tiste v naravi pa pobijamo iz same zabave, ter veliko živih bitij, tako rastlin in živali pripeljemo do roba preživetja vrste ali pa čez.

Kot soljudje nismo nič boljši. Gledamo na nam vsiljeno vero in barvo kože, kot da je to najpomembnejša stvar v življenju kakšen človek si. Če nisi belec nisi nič vreden, si slab, si morilec, čeprav je ravno belec pobil največ nedolžnih ljudi. Če nisi izobražen nisi nič vreden, izobrazba pa nas samo ukaluplja in nas dela robote, ki ne znajo misliti s svojo glavo in smo pripravljeni delati kar nam drugi ukažejo. Za delo nam plačujejo mizerne plače, ter nas imajo še bolj v primežu. Nihče si ne upa nič reči, ker se boji izgubiti službo, saj je služba vsaj tisti minimalen dohodek. Če nisi zaposlen si nič, nimaš tako poveličevanega denarja, ki premika svet. Ampak Zemlja nam daje svoje dobrine brezplačno. Zakaj so nekateri ljudje torej tako bogati, spet drugi tako revni? Ter kako je mogoče, da je dolg planeta Zemlje višji, kot je vsega denarja v obtoku? In komu je planet dolžan, če pa nam daje vse dobrine brezplačno? Zakaj imajo nekateri vse, spet drugi nič? Zakaj ko grem na banko in vzamem kredit mi nakažejo samo tako, da mi dajo na račun samo številko, ki naj bi pomenila količino denaja za katerega sem prosila, vračati pa moram pravi denar, denar, ki sem ga prislužila? Zakaj ko vežem denar, ga toliko več procentov posojajo naprej? Zakaj se ljudje igrajo z nami? Mi smo samo nič vredne številke. Plačevati moramo davke na nepremičnine, ki smo jo sami zgradili na svoji parceli s svojim denarjem. Da, sprejmem da je od vseh vse. Lažje bi delila svojo sobo s tremi ljudmi, če mi ne bilo treba plačati, da sem sploh v svoji sobi. Ne, to na srečo ni pri meni, ampak da živim moram državi plačevati, namesto da bi ona plačevala meni, ali pa ne bi bilo plačevanja iz nobene strani.

Zavedam se, da s to zgodbo ne bom "prebudila" ljudi, saj jih niti nočem. Mogoče bom komu dala malo za misliti, tudi to bo dobro. Bistvo te zgodbe, tega zapisa je samo, da sem dala ven svoje mišljenje. Človeštvo je v hudi stiski, saj puščamo, da svet vodijo ljudje, ki jim gre samo za denar. Saj niso nič drugačni od nas, samo ogromno lepotnih operacij so imeli, pa nosijo malo boljše obleke, čeprav kvaliteta ni vse. Venda dopuščamo jim, da nas vodijo v brezno, prepad. Pustimo jim, s tem, ko ne prevzemamo odgovornosti za naša dejanja, tista, ki smo jih naredili, ter tudi tista, ki bi jih mogli, pa jih nismo. Volitve so pomembne. Vsak glas šteje. Ne glejte kdo bo nam dal več, ampak kdo bo vzel manj, kot je rekel moj sorodnik na vprašanje, koga voliti. Pri volitvah vso obljubljajo na veliko, izpolnijo pa malo. Bodimo mi tisti, ki spremenimo svet, bodimo politiki, ki smo drugačni. Bodimo en človek, en glas. Toliko smo vredni.

Rastlinska hrana, živalsko obnašanje

Dovolj imam tega in moram dat iz sebe. NE PRENESEM LJUDI, KI DRUGIM VSILJUJEJO SVOJE MNENJE. Velika razlika je namreč, ali človek poda svoje mnenje, ali pa ga želi vsilit nekomu. Poslušam in spoštujem ljudi, ki podajo svoja mnenja, za razliko od tistih ljudi, ki hočejo vsilit svoje mnenje.

Največkrat ljudje vsiljujejo svoje mnenje glede načina prehranjevanja. Pa kaj druge briga kaj jaz jem, pa če ne jem tako, kot je njim ljubo, zakaj za vraga je dobro, da me hočejo na vsak način prepričat, da je samo tak način prehranjevanja, kot je njihov edini pravi in edini nekaj vreden. Nekateri še govorijo, da se duše živali naselijo v ljudeh če ješ njihovo meso, vendar sedaj jaz vas vprašam, zakaj se tako živalsko borite, proti tem, zakaj se jaz, ki sem mesojedka pred nekaterimi izmed vas, ki kao živite zdravo, pošteno do ljudi, živali in narave, počutim ogrožena od vas. Trgate, grizete in praskate kot najbolj krvoločne zveri. Od kot vam/njim ta energija, če zavračate živalsko hrano?

To je samo ena izmed možnosti, kjer ljudje lahko vsiljujejo svoje mnenje, vendar je še veliko področij. Nekateri so tako pametni, da ti vsiljujejo svoj način življenja, dihanja, govorenja, mišlenja. Vse po vrsti ti vsiljujejo in to na zelo agresiven način. No, vse take ljudi pozivam, da se umirijo, ter se zamislijo nad sabo. Ni potrebno, da je vse tako, kakor ste si vi zamislili, in kar vas je zadelo v glavo. Verjemite mi, vaša glava je v tem primeru polna edino nekih čudnih, nepotrebnih spoznanj, ki nimajo nikakršne veze z realnim življenjem. Zbudite se in pričnite z življenjem.

Bizon z Javornikov

Po tem, ko sem včeraj napisala objavo z naslovom JAK, ki je postal BIZON, sem odšla na razstavo in tukaj je krajši povzetek iz nje. Ugotovili so, da je bizon fantek, težak je bil med 800 in 1200kg, visok pa najmanj 1,7m, vendar je bil verjetno višji, saj imajo bizoni še grbo, ter ta kost, po kateri so ugotavljali oziroma primerjali, so že pri teži ugotovili, da je povprečno velika. No, pozabila sem dodati, da je ta bizon bila odrasla žival.

Ta najdba je tudi zelo pomembna, saj če je starost okostja okoli 13000let, izumrli pa so približno pred 10000leti, je to zadnji primerek, ki pa je zelo ohranjen. Prav tako so začudeni nad velikostjo, saj so mislili, da so bizoni pred izumrtjem bili manjši in švohejši, kar to okostje negira.





Sedaj pa še nekaj fotografij iz same razstave

Predavanje

Ter še razstavljene kosti, torej manjši del vseh najdenih kosti:









Tukaj je še približna lokacija najdbe, ker pa seveda se pozna točno, ima najdba zato še višjo vrednost.



Tukaj pa še glavna raziskovalca, ki sta imela tudi predavanje: Slavko Polak in Borut Toškan:

JAK, ki je postal BIZON

Naj prvo razložim kaj je JAK. Jak je vrsta goveda, ki je včasih živelo na naših tleh. No tudi BIZONI so živeli na naših tleh in sicer pred 12900 leti, to je toliko, kolikor je staro okostje, ki sem ga imela čast pomagati izkopavati. Ta bizon, o katerem je govora je stepski bizon in je eden zadnjih primerkov te vrste na naših tleh, ter danes se predstavlja in sicer v Postojni, več pa na Bizon iz Javornikov. Ja, res je, da sem zelo pozna, saj če koga zanima je otvoritev razstave že ob 20h, mah, če si kdo želi bo že prišel.

Cerkniško jezero je v resnici uvala, najbolj znana pa je Slivnica, gora čarovnic na eni strani, na drugi strani pa so Javorniki. Tu tudi poteka idrijska prelomnica, za vse tiste, ki tega še ne veste. Javorniki so iz apnenca, no za info, Slivnica je iz dolomita. No, ker se apnenec pod določenimi pogoji topi, je ves prepreden z jamami, in ostalimi kraškimi pojavi. Ena jama je tudi Andrejina jama, ki se imenuje po moji sestri, tako pač je, čeprav je za jamo povedal oči. No, nekaj let nazaj smo se spustili, ali pa so se spustili jamarji v to jamo in ugotovili, da je notri "prepih", torej bi se mogla jama nadaljevati, vendar se ni, zato so/smo pričeli s kopanjem na najnižjem delu in kmalu našli kosti. Najprej se je mislilo, da so jih vrgli ne dolgo nazaj, potem so ugotovili, da naj bi bilo govedo, potem da je jak, to je večje in starejše govedo, nenazadnje pa se je ne dolgo nazaj ugotovilo, da je to bizon. S podrobnimi raziskavami se je ugotovilo njegovo starost, ki je že omenjena zgoraj in tako je to postal edinstven primerek na tem območju. Ja, zanimivo ga bo ponovno videti, no ne njega, njegove kosti. Več pa jutri, ko pridem iz razstave.

Zgubljena

Haha, ja zadnje čase sem popolnoma zgubljena. Moja prazna glava mi ne da misliti, potem pa sem še tako utrujena, da bi najraje za vedno zaspala, da bi se vsaj malo spočila. Ampak ne gre in ne gre. No, zaradi te prazne glave in dela tudi nisem bila preveč aktivna pri pisanju, ma saj me itak ni nihče pogrešal, drugače bi se mi že na nek način javili. Mah, itak to ni zdaj sploh več pomembno, jaz sem se zbudila iz nekajdnevnega spanca, ki sploh ni bil spanec, ampak sem vmes tudi delala. Ja, prav ste prebrali, DELALA sem. Iskala sem poslovne partnerje v četrtek, oz šla na obisk nekega salona ali studia. Tiste osebe, ki sem jo rabila in iskala pa tako ali tako ni bilo, no več sreče prihodnjič.

Tudi v petek sem se delala, da sem delala. Spoznala sem eno osebo in sicer po principu, KDOR JEZIKA ŠPARA, KRUHA STRADA ,sem kar nekaj bleknila in izkazalo se je, da sem bleknila pravo stvar ob pravem času in se bo lahko sčasoma razvilo poslovno sodelovanje. Seveda držim pesti in upam na najbolje. Kako pa je sploh prišlo do tega, da sem nekaj bleknila. Par ur prej sem se z eno pogovarjala o mojem načrtu in je rekla, zakaj ne bi iskala partnerje v tujini in v Slovenijo priperjala nove blagovne znamke, ki še niso znane pri nas in jih na našem tržišču sploh ni. No, ker za tako početje potrebuješ veliko znanja trgovanaja in seveda jezika, zato pa sem vprašala osebo, ki je bila takrat na pravem mestu ob pravem času pravo vprašanje, no mogoče skupaj še kaj drugega pripeljemo v Slovenijo, sploh, če bomo sodelovali. No, najprej moram zvedeti katero blagovno znamko sploh imajo, saj kar mi je tam na hitro zamomljal si res nisem zapomnila, gre pa nekaj, kar se uporablja v kuhinji, kaj pa drugega, pričakujete od take kuharce, kot sem jaz.

Kaj sem do sedaj ugotovila, kako mi deluje moje iskanje partnerjev. Nekaj mi jih je odgovorilo, nekaj ne. Za tiste, ki sem pričakovala, da bodo odgovorili mi niso, ne vem po kakšnem principu in zakaj ne, vendar se ne sekiram, tako ali tako sem mislim da, še vedno nad povprečjem, ki naj bi bilo, na 10 vprašanih 1 odgovor. Če imaš povprečje nad to številko si odličen. Uporabila pa sem taktiko, da povem kaj mislim, govorim enostavno, preprosto, ter iz srca, da se ti zasijejo učki, ko pričneš o tem govoriti ali pa pisati, tudi pri pisanju naj se čuti entuzijazem, tudi če ni najbolj pravilno napisano. No, slovnično mora biti pravilno, oblikovno pa ni take nuje. No včeraj sem ko sem se delala da delam uporabila še en trik. Nisem vedela, kam naj spravim roke, v žepe ali kam. No, kamorkoli sem jih že vtaknila sem se počutila čudno. No, potem sem v roko vzela kuli in svet se je spremenil na bolje. Poznate tudi vi kake trike?

Mešani občutki

Ko ne veš kaj je prav in kaj narobe. Ko se celo življenje učiš nekaj potem pa ti nekdo obrne na glavo vse tvoje predstave o tem, kaj je prav in kaj narobe. Ma dost imam vsega. Sedaj pa da bi se še poglabljala vase, kot da se nisem že dovolj, ko sem pisala starejše objave. Ah, kaj čmo, tako je življenje, vedno več se učiš in vedno manj znaš.

Potem pa med pogovorom, ki se je vlekel v nedogled z nekaj prekinitvami se mi je nekaj vprašanj postavljalo vglavi, ki si jih nekako nisem upala izustit. Kar nekaj ljudi mi je reklo, da sem inteligentna, ne vem po katerem kriteriju, ampak, bo že. Skozi navaden pogovor so ugotovili, da naj bi imela nadpovprečno visok IQ. Haha, ja pa kako naj bi ti amaterji brez testov, oz kdorkoli brez testov to ugotovil, še s testi je to težko dokazat. Ma ne vem, če kdo od vas isto misli, samo me res zanima kako visok IQ bi mi dali, če boste radodarni bom spraskala in sfehtala nekaj denarja, da grem res naredit ta test, pod nujno.

Drugače pa konec z nakladanjem, sem ga imela za danes dovolj, vam pa če bi me radi brali, pa vam dam lahko še kako domače branje ali pa samo kak odlomek iz knjige, ki sem jo pisala pred enim letom in je že v tistem območju, da se na njej nabira prah, vendar ga še ni toliko, da se ne more prebrati je, no mogoče jo bom kmalu obudila v življenje in mogoče po čudežu dokončala mojo stvaritev. Potem bo pa dokončana čakala na nekoga, ki bi prispeval kupe denarja, da pošljem ta umotvor v tisk, ampak to se ne bo zgodilo še tako hitro, ker ima prednost itak knjiga, katere še niti nisem začela pisati in bo vsebovala kuharske recepte, ja uganili ste, bo spet še ena na kupu kuharskih knjig, vendar za to se moram pouditi, da bo drugačna kot ostale, kot kuharice ostalih avtorjev. No, za zdaj je to dovolj, lep pozdrav in se beremo, ko kaj natipkam.