Vidim

Vidim sebe. Vidim se kot človeka, kot človeka, ki se išče. Kot človeka, ki ve kaj narediti, ko stoji pred breznom, ter čaka, da ga nekdo reši, ker si ne upa stopiti naprej, hkrati pa si ne upa se obrniti in oditi drugam. Vedno znova zapadem v svoje igrice, ki se jih igram sama s seboj. Dovolj imam vsega. Moram narediti ta korak. Ta korakec v pravo smer. Vendar kaj, ko ne vem kaj si želim, kaj bi rada sama s seboj.

Ravno sem na tem prečudovitem FB se zapletla v pogovor z nekaj ljudmi, ki so bili vsi vsaj desetletje starejši od mene. Ko sem nekaj zinila, no napisala in so me popravili, sem se takoj začela počutiti slabo, kot da sem jim uničila zabavo. Bilo mi je žal. In potem sem se začela opravičevati in ne vem kaj vse. Vse probleme in težave sveta sem vzela na svoje rame. Čeprav ni bilo potrebe po tem. Pokazala sem se jim v slabi, no najslabši luči. Tako kot vedno v takih pogovorih.

In kaj je bilo sploh? Ja, ponovno sem začela iskati tisto, kar bi si lahko dala sama. Pozornost. Zavedam se tega prekletstva, ki leži nad menoj, vendar se ne morem in ne morem odvaditi. Iščem in iščem to pozornost. Zakaj? Ker se nimam rada, ker se ne ljubim, ker si nisem všeč. In potem se smilim sama sebi in se želim smiliti še drugim in iščem pozornost in ljubezen drugih, ter njihovo odobravanja. Ma zakaj si moram to delati? Zkaj sem tako trda, da ne opazim, da sem šit.

Ko sem stopila v pogovor, sem si rekla, da se bom pogovarjala, da ne bom poizkusila izstopat, ampak res samo pogovarjala. Ne bom iskala pozornosti. Ja itak. Kot sem napisala zgoraj, sem iz besedila izbrala nekaj, kar ni bilo res in sem bila na to opozorjena. Osebi, ki me je opozorila sem se opravičila, vendar v meni je prišlo takoj do blokade, slabega počutja, občutka manjvrednosti, ničvrednost. Hotela sem se takoj vsakemu in vsem v pogovoru opravičit in se pokazati kako sem nula in uboga, se posloviti od njih in iti. Vendar nisem mogla, ker so oni vodili še naprej pogovor, ter tudi še naprej mene vpletli vanj. Morala bi takoj narediti stop. Ne razmišljati pervezno, kot da sem potrebna bol kot najstnik, ki ga razganjajo homoni in že nekaj časa ni imel srečanja s punco ali pa roko. Zakaj sem taka? Zakaj moram vse uničiti. Tudi z besedilom spodaj, ki sem ga hotela napisati v komentar, vendar ni bilo več mogoče komentirati.

Včasih, no pogosto se mi zdi, da ne spadam nikamor. Pač BIK samotar. Ne moreš verjet, ampak zadnjih 48 ur sem prebrala 2 šund romana, pri prvem sem enih 4x se vmes razjokala. Ja, pogrešam stvari, ki jih iščem pri drugih, čeprav bi si to lahko sama dala. Imeti se rad, se ljubiti, narediti nekaj za svoje dobro, si dati pozornost in ne jo iskati drugod, kot to počnem sedaj. Da, to je to. Vsaj nisem več toliko depresivna, se mi je uspelo kar dobro izvleči iz tega. Brez zdravil in zdravnikov, ampak ker sem zinla iz razočaranja nekaj, so me fliknli vn iz ene skupine in me sprejmejo nazaj šele ko jim dam potrdilo, da sem sposobna sprejemati, oz sem dovolj mah, v angleščini je pisalo in me mal matra. Sprejeti odgovornost za svoja dejanja, pač da se res ne ubijem, kot sem v tistem trenutku imela videnje. Mah. Spet se hočem smilit sama sebi in drugim in ne smem tega delat. 

Da, tako je to življenje. Truditi se je treba za vsako malenkost. Paziti kaj govoriš, ker ljudje to lahko sprejmejo na čisto drugačen način. Vendar včasih resnični vidim rešitev v smrti, čeprav to ni res. Tako da ljudje, ki razmišljte o smrti, dajte se zavedat, tako kot jaz, da smrt ni rešitev. To je samo nekaj, kar ti pokaže kaj imaš, če nimaš svojega lastnega telesa, saj telo umre, da sežgejo in pokoplejo. Ampak o tem raje ne bi, ker smrt in kaj se zgodi po smrti vsaj vzame drugače. Pa naj bo to. Zame je nekaj časa bila smrt nekaj, kar bi me rešilo. Vendar nisem v resnici hotela smrti, hotela sem se samo uleči in zaspati za vedno, ali pa za nekaj časa. Kaj jaz vem. Ampak to ni pomembno. Več. Sedaj je pomembno, da se trudim z mojim življenjem, ter ga poizkušam živeti, iz trenutka v trenutek. Čeprav ne vidim prihodnosti, nimam načrtov zanjo. Imam načrte za stvari na poti, vendar kaj si esnični želim doseči ne vem. Da, želim si otroke, družino, partnerja, dobro službo, bla bla bla. Največ razmišljam o službi, delu. Sem samozaposlena, ter iščem ideje in rešitve, ki jih niti ne začnem, ker nimam sredstev, kaj šele da bi kaj izpeljala. To sem pač jaz. Lenoba lena, ki jo daje lenoritis. 

Mogoče se tudi vi najdete v zapisu, mogoče ne. Pišem, ker sem morala da iz sebe, saj je zame pisanje najboljše zdravilo. Če želite pomoč, vam lahko predlagam, povem katera skupina je, pa še kaj več. Vsem pa želim samo nekaj malega in sicer vse najboljše v življenju.