Ponorim, ko vidim ljudi, ki brez truda uživajo v prepoznavnosti, ne da bi naredili karkoli, ampak se samo na veliko izpostavljajo. Po eni strani bi tudi sama bila rada takšna. Vendar zakaj? Kaj mi bo prepoznavnost prinesla? Ali je res vse v tem, da me drugi vidijo in opazijo? Zato, ker mislim, da sem že toliko naredila na sebi in zase, da bi bilo to potrebno pokazati in povedati tudi drugim, bi se želela tudi sama izpostaviti. Vendar ponavadi učenci pridejo do učitelja, ne pa da učitelj sili učence k učenju. No, v šoli je tako, da učitelji nekatere učence silijo k učenju, v realnem življenju, pa je življenje samo najboljši učitelj, vendar drugim ljudem lahko pomagamo tudi z nasveti iz izkušenj. Vendar čeprav verjamem, da poznam način, primeren za vse, se zavedam, da nekaterim ljudem to ni všeč, ter da jih bolj odbija kot privlači. Ljudem ni všeč, da se ozrejo vase, bolj jih zanima to, kako bodo želi uspehe brez veliko truda in dela.
Ravno zato, ker hočem, da ljudje vidijo, da brez muje se še čevelj ne obuje, ter je potrebno za uspehe delati, ne pa moliti in čakati, bi rada delila svoje izkušnje. Vendar ne vem kako in zato se počutim, da se moram drugim dokazovati, da to kar počnem deluje, ter sebi dokazovati da zmorem nekaj narediti. Vendar dokazovanje je nekaj, kar ni dobro za nikogar, ter ljudi, ki te naj bi poslušali še bolj odbija. Moje življenje je samo moje in če koga zanimajo moje spremembe na bolje, je bolje, da pride on do mene, ne da se mu jaz ponujam. Imam rešitev zase, če vam je moja ideja všeč, če vam je moj način dela na sebi všeč, imam rešitev tudi za vas, če vam ni všeč, potem sama nimam nobene rešitve za vas, ampak je na vas, da najdete zase najboljšo rešitev.
Ni komentarjev:
Objavite komentar