Današnji dan je bil miren, delaven, idealen. Bila sem dobre volje, si pripravila namaz, ki sem si ga želela pripraviti že pred dnevi, nekaj pekla, delala zunaj. Pač bila sem dobre volje. In zvečer sem govorila s prijateljico, s katero sem obujala spomine. Žal so pretežki, da bi jih povedala v javnosti. In prvič odkar sem se spomnila na te stvari, se počutim slabe volje. Saj sem že prej mislila, pa ko sem se spomnila teh dogodkov, vendar nikoli se nisem počutila tako, kot se sedaj. Mogoče je kriva reakcija prijateljice, da to ni mogoče kaj se mi je dogajalo, mogoče njene besede, ter moje zavedanje, da to ni samo spomin, ampak se je to resnično zgodilo.
Bilo ni kaj posebnega, samo grob način kaznovanja, ki bi se lahko razvil v tragedijo, pohabljenje, vendar na srečo se ni, ker se kazen ni izvršila, ker je osebo premaknilo moje vpitje in jok, da naj mi ne stori tega, da ne bom več počela kaj takega (se žal ne spomnim kaj). In ti spomini so bili kar dolgo časa zakopani v meni in sedaj se mi odpirajo in ne vem kdaj jih bom predelala. Saj imam način, imam orodja za predelovanje, ki delujejo na meni in niso zahtevni. Vendar strah me je, strah me je, da če bom šla tako globoko, da bom odkrila nove, pozabljene stvari.
In ker mi ni dalo miru, sem morala na hitro predelati nekaj stvari in se počutim bolje. Vendar v meni je še vedno čuden občutek, praznina, nekaj kar me muči. Ne vem kako naj si pogledam v oči, ter si priznam, da sem bila idealna hči. Kako naj vem, da je moje življenje tako samo zato, ker sem za to kriva sama. Da, sedaj se tega zavedam in lahko pri tem pomagam. Moje življenje je tako kakršno je, ravno zaradi mojih misli, o sebi, o drugih, mojih dejanj do sebe in drugih. Sama sem odgovorna za moje misli in dejanja. Drugi so samo dražljaji, samo sprožilne točke, da iz nas izbruhnejo čustva in reakcije. Drugače pa se bistvo vsega dogaja in zgodi v naših glavah.
In potem se spominjaš dogodkov, ko vidiš, da si delal vse, kar je bilo po tvojih najboljših močeh, vendar ni bilo nikoli dovolj dobro za druge. Ko naj bi nekdo verjel vate, ter te spodbujal na napačen način, ter te namesto pohval obkladal z grajami. Kako naj bo človek uspešen, če sliši večkrat, ti si nesposoben, s teboj ne bo nič, kot pa, vidim, da se trudiš, saj ti bo uspelo. In ko je dati ljubezen to, da ti dajo materialne stvari. Ne more noben pulover greti tako, kot lahko greje objem bližnjega. In nenazadnje je pot v pekel tlakovana z dobrimi nameni.
Ni komentarjev:
Objavite komentar