Za fotoprikolico sem slišala že nekaj časa nazaj, ko še ni
dobro ugledala luči sveta. Ideja mi je bila zelo zanimiva, vendar nikakor nisem
vedela kako bi ta stvarca delovala in kaj vse se bi dalo narediti z njo.
In potem sem se prijavila na Bložič 2017. No, to je pač en
dogodek, kjer se zberejo blogerji in tviteraši Slovenije v rahlo zaprtem krogu.
In prijavila sem se na ta dogodek, ker pač glavni frajer in organizator je iz
naših koncev. In ker je oblubu, da bo prpelov s sabo fotoprikolico. In potem
smo se dogovorili, da grem z njim, ter mu pomagam pred samim dogodkom še na
nekem drugem dogodku, kjer bo tudi imel tako velecenjeno fotoprikolico. In tako
je nastopil 15.12.2016, ko smo se dobili na sred vasi in se odpeljali z vso
hitrostjo, no počasnostjo proti Ljubljani. Vmes smo se ustavili na Vrhniki,
kjer sem se spoznala s to čudo od fotoprikolice.
Da, to je navadna kamping prikolica, ki je čist obrnjena
okoli in je notri namesto postelj, kuhinje in ne vem kaj vse notr spada, bilo
nekaj omar in prostor za sedenje. Full velika prikolica in notri full prostora
in vse bilo full hudo in super noro. Vsi so uživali.
No, potem pa spakirat spet vse nazaj in via naprej v
Ljubljano, kjer je bilo polno smeha s parkiranjem te stvarce, ki je bila res
ogromna. Ampak z malo sreče je vse uspelo, seveda s pomočjo par rok močnih
možakarjev.
In potem sem naslednjič videla to fotoprikolico malo kasneje
v domačem mestu na praznični prireditvi in bilo je spet super fino in fajn.
Nato je minilo ogromno časa pa še malo, dokler nisem imela
letos v septembru ponovno bližnje srečanje s fotoprikolico, tokrat na festivalu
praženega krompirja. In tam sem srečala njeno novejšo in manjšo različico in
vso njeno uporabnost in resnično velikost v majhnosti, saj se je vanjo stlačilo
lahko kar nekaj ljudi hkrati. In kar je najbolje, fotografijo so dobili takoj
in so jo lahko vzeli domov za spomin. A ni to super? Sedaj, ko je
digitalizacija in fotografiranje s telefoni in shranjevanje na prenosne diske,
v oblake in podobno na vrhuncu, ti lahko navadna natisnjena fotografija prebudi
zanimiva čustva. Starejše generacije spet obujajo nostalgijo, mlajše pa vidijo
nekaj, kar mogoče še niso, to je fotografijo na papirju, ne na digitalnem mediju.
Na festivalu sem bila s super frajerjem Francijem, ki je
super motivator in super človek. Vmes sem imela čas tudi opazovati ljudi in
njihove reakcije. Nad prikolico so bili skoraj isto navdušeni tako starejši,
kot otroci. Najmanj navdušenja je pokazala srednja generacija. Zato vsem med 20
in 40 let sporočam, fotoprikolica in ljudje povezani z njo ne grizejo, vam pa
priskrbijo super spomine. Za zmeraj. Torej opogumite se. Tudi če se sami sebi
zdite grdi, vedite, da v fotoprikolici vedno izpadete najlepši, ker notri je
polno smeha in smeh naredi vsakega človeka lepega. Poizkusite in boste videli,
da imam prav.
In upam, da se kdaj vidimo v ali ob fotoprikolici.
Vaša ali pa ne,
Klavdija
Ni komentarjev:
Objavite komentar